Jedro

Vsebini izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožnica ne ugovarja. Ugovarja vročitvi sklepa, to je vročitvi po pooblaščencu (odvetniku) namesto njenemu zakonitemu zastopniku, in sicer zato, ker naj bi za vročitev odvetniku ne bilo predloženo veljavno pooblastilo. Glede na podatke spisov to ne drži, saj se tudi v izvršilnem postopku, ki ga je šteti za nadaljevanje inšpekcijskega, lahko upošteva (splošno) pooblastilo, ki ga je dala odvetniku (takrat še) zakonita zastopnica tožnice. Sicer pa to za odločitev v konkretnem primeru niti ni bistveno - bistveno je, da je oseba, ki ji je bil spis namenjen, ta spis dejansko dobila. Zakoniti zastopnik tožnice je izpodbijani sklep očitno prejel in je tudi seznanjen z njegovo vsebino, saj je zoper sklep (po istem pooblaščencu - odvetniku) vložil tožbo in pred tem že pritožbo. Zato ne more uveljavljati nepravilne vročitve kot razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa in s tem kot razlog za njegovo odpravo.

Iz zapisnika in njegove vsebine je jasno razvidno, da ne gre za akt, s katerim bi bilo (dokončno) odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, temveč za akt procesne narave, izdan med postopkom izvršbe. Gre torej za akt, ki po določbah ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo zoper zapisnik kot nedopustno zavrglo.

Izrek

I. Tožba zoper sklep se zavrne.

II. Tožba zoper zapisnik se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti (iz seznama) v skupnem znesku 543 451,85 EUR z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožeče stranke.

2. Iz obrazložitve sledi, da tožeča stranka ni v predpisanem roku poravnala obveznosti, navedenih v izreku sklepa. Zato je davčni organ začel davčno izvršbo v skladu in na podlagi določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na izvršbo davčnih obveznosti in ki jih citira v nadaljevanju.

3. Iz izpodbijanega zapisnika, sestavljenega na podlagi 74. člena ZUP, pa je razvidno, da se z njim odvetniku A.A. kot pooblaščencu tožeče stranke (v postopku izvršbe) nalaga, da „do 10. 11. 2014 dostavi davčnemu organu dokumentacijo tožeče stranke, in sicer popis osnovnih sredstev, popis odprtih terjatev, sklenjene kreditne pogodbe in ostalo poslovno dokumentacijo od dne 26. 9. 2012“.

4. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno, pritožbo tožeče stranke zoper zapisnik Davčnega urada Kranj pa kot nedopustno zavrgel. 5. V svojih razlogih ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen ter da je iz izreka izpodbijanega sklepa razvidno, za katere obveznosti se terja, navedeni so izvršilni naslovi in datumi izvršljivosti, kot tudi zneski davka in zamudnih obresti. Obenem ugotavlja, da so iz izreka sklepa razvidni stroški sklepa in stroški za pot izterjevalca ter da so oboji tožeči stranki obračunani zgolj enkrat. V zvezi s pritožbenimi ugovori, da odvetnik A.A. ni pooblaščen za prejem izpodbijanega sklepa, pa davčni organ ugotavlja, da je iz pooblastila z dne 26. 9. 2012 razvidno, da je takratna zastopnica tožeče stranke odvetnika A.A. pooblastila s splošnim pooblastilom, ki ni v nobenem pogledu omejeno. Iz spisov tudi sledi, da je prvostopni organ pri odvetniku A.A. preverjal veljavnost pooblastila, kot to sledi iz poziva z dne 16. 1. 2014 in iz uradnega zaznamka z dne 10. 2. 2014. Odvetnik A.A. na pozivanje ni odgovoril, obenem pa tudi ni naznanil morebitnega preklica ali odpovedi pooblastila. Zato je po presoji pritožbenega organa organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je izpodbijani sklep vročil pooblaščencu tožeče stranke, saj le-temu z ozirom na povedano in glede na določbo drugega odstavka 57. člena ZUP pooblastilo ni prenehalo. Pritožbeni organ še dodaja, da so tudi stroški, ki jih je odvetnik priglasil v pritožbi, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, da ni več pooblaščenec tožeče stranke.

6. V zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper zapisnik pa pritožbeni organ ugotavlja, da zapisnik, ki je bil 23. 10. 2014 sestavljen pri prvostopnem davčnem organu, ni upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s pritožbo. Pritožba zoper zapisnik torej ni dovoljena, zato se jo na podlagi 246. člena ZUP zavrže. 7. Tožeča stranka toži na odpravo sklepa in na odpravo zapisnika ter predlaga povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. 8. V tožbi navaja, da ne obstaja kontinuiteta glede morebitnega zastopanja. Sklep o izvršbi je nov akt, ki ne predstavlja nadaljevanja postopka z ozirom na 112 dokončnih in pravnomočnih aktov, na katere se sklep nanaša. Zato je sklicevanje pritožbenega organa na drugi odstavek 57. člena ZUP neustrezno, saj ni prišlo do zamenjave zakonitega zastopnika med postopkom, temveč v času, ko sklep še ni bil izdan. Pri tem je treba upoštevati, da je ne glede na spremembo zakonitega zastopnika pooblastilo prenehalo s pravnomočnostjo omenjenih aktov.

9. Pooblastilo z dne 26. 9. 2012 se nanaša na postopek v zvezi z odločbo Davčnega urada Kranj št. DT 0610-430/2012-11 z dne 12. 7. 2013, o kateri še ni dokončno odločeno. Zato tožeči stranki ni jasno, kako se je omenjeno pooblastilo znašlo v izvršilnem spisu. Tožeča stranka je spremenila zakonitega zastopnika, saj je vodenje družbe prevzel B.B. Za vse nove postopke, vključno z izvršbo, je zato potrebno pridobiti njegovo pooblastilo. Sicer se vsi akti primarno vročajo stranki. Nedvomno je namreč, da začne nasproti stranki akt delovati šele z vročitvijo.

10. Pritožbo zoper zapisnik pa je po mnenju tožeče stranke davčni organ neupravičeno zavrgel, saj je spregledal, da se z zapisnikom odvetniku nalagajo obveznosti, in sicer da do 10. 11. 2014 davčnemu organu dostavi popis osnovnih sredstev, odprtih terjatev in sklenjene kreditne pogodbe. Upoštevati bi moral, da je zoper vsak pravni akt, s katerim so strankam naložene obveznosti, dovoljena pritožba, ne glede na to, da zapisnik nima pravnega pouka. Tožeči stranki ni jasno, zakaj je sestavljen zapisnik o ustni obravnavi. Ko se strankam nalagajo obveznosti izven glavne obravnave, pa se običajno sprejemajo sklepi s pravico do pritožbe.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

14. Vsebini sklepa tožeča stranka ne ugovarja. Ugovarja vročitvi sklepa, to je vročitvi po pooblaščencu (odvetniku) namesto zakonitemu zastopniku tožeče stranke, in sicer zato, ker naj bi za vročitev odvetniku ne bilo predloženo veljavno pooblastilo. Glede na podatke spisov to ne drži, saj se z izpodbijanim sklepom prisilno izvršuje odločba, izdana v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, in se zato tudi v izvršilnem postopku, ki ga je šteti za nadaljevanje inšpekcijskega, lahko upošteva (splošno) pooblastilo, ki ga je dala odvetniku A.A. (takrat še) zakonita zastopnica tožeče stranke. Sicer pa za odločitev v konkretnem primeru po presoji sodišča to niti ni bistveno. Bistveno je, da je oseba, ki ji je bil spis namenjen, ta spis dejansko dobila (prvi odstavek 98. člen ZUP). Zakoniti zastopnik tožeče stranke pa je izpodbijani sklep očitno prejel in je tudi seznanjen z njegovo vsebino, saj je zoper sklep (po istem pooblaščencu - odvetniku A.A.) vložil tožbo in pred tem že pritožbo. Zato ne more uveljavljati nepravilne vročitve kot razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa in s tem kot razlog za njegovo odpravo.

15. V ostalem tožeča stranka ugovorov nima. Sodišče pa nepravilnosti sklepa, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je sodišče tožbo zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka

16. Neutemeljeni pa so po presoji sodišča tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zapisnik. Iz zapisnika in njegove vsebine je jasno razvidno, da ne gre za akt, s katerim bi bilo (dokončno) odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, temveč da gre za akt procesne narave, izdan med postopkom izvršbe. Gre torej za akt, ki po določbah ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper zapisnik kot nedopustno zavrglo.

K 3. točki izreka

17. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

18. Ker dejansko stanje v zadevi ni sporno, je sodišče odločilo v zadevi brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).