Jedro

Tožnik je navedbe po prvem naroku za glavno obravnavo 12. 5. 2009, kljub določbi prvega odstavka 286. člena ZPP, po kateri mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa potrebna dejstva in ponuditi dokaze, podal še pravočasno v prvi pripravljalni vlogi, vloženi 3. 9. 2009. Pred prvim narokom mu ni bila pravočasno vročena pripravljalna vloga toženk, zato niso bili izpolnjeni vsi pogoji za opravo prvega naroka in bi imel pravico zahtevati njegovo preložitev, vendar mu je sodišče, namesto preložitve naroka, dovolilo vložiti pripravljalno vlogo. Tega ni storil v roku 15 dni, vendar je bistveno, da je vlogo vložil pred naslednjim narokom za glavno obravnavo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (V. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, v ostalem se zavrne, in se

1. sklep sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe (I. točka izreka) potrdi,

2. sklep o pravdnih stroških (VI. točka izreka) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna nerazdelno povrniti toženi stranki 2.676,40 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila,

3. sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (II., III. in IV. točka izreka) spremeni tako, da v tem delu glasi: - Iz zapuščinskega premoženja po pok. T.K. se izloči 580/10000 nepremičnine parc. št. 2883 – dvorišče, stanovanjska stavba, k.o. X in 1165/10000 nepremičnine parc. št. 2879 – stanovanjska stavba, gospodarsko poslopje, dvorišče, k.o. X v korist sina zapustnice – tožnika K.M. ter se tožbeni zahtevek v presežku, glede izločitve dodatnih 1354/10000 parc. št. 2883 in dodatnih 776/10000 parc. št. 2879 k.o. X, zavrne.

- Zavrne se tožbeni zahtevek, da sta toženki N.B. in A.A. dolžni izstaviti zemljiškoknjižnim predpisom ustrezajočo listino, na podlagi katere se bo mogla pri zapustnici K.T. do 6/20 lastni nepremičnini parc. št. 2883 k.o. X vknjižiti lastninska pravica na ime tožnika M.K. do njenih 1934/10000 in pri K.T. do 6/10 lastni nepremičnini parc. št. 2879 k.o. X vknjižiti lastninska pravica na ime tožnika M.K. do njenih 1941/10000. - Zavrne se tožbeni zahtevek, da sta toženki N.B. in A.A. dolžni nerazdelno plačati tožniku M.K. iz naslova oskrbe zapustnice T.K. 15.484,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

III. Tožeča stranka je dolžna nerazdelno povrniti toženi stranki 411,56 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se iz zapuščine matere pravdnih strank T.K., v korist tožnika izloči 1934/10000 nepremičnine parc. št. 2883 k.o. X in 1941/10000 nepremičnine parc. št. 2879 k.o. X (II. točka izreka) in da sta toženki dolžni izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bi se pri deležu zapustnice 6/20 parc. št. 2883 k.o. X vknjižila lastninska pravica tožnika do 1934/10000, pri deležu zapustnice 6/10 parc. št. 2879 k.o. X pa do 1941/10000 (III.). Toženkama je iz naslova oskrbe zapustnice naložilo nerazdelno povrniti tožniku 15.484,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (IV.) in mu povrniti 2.262,97 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (VI.). V presežku, glede izločitve in izstavitve zemljiškoknjižne listine za dodatnih 566/10000 parc. št. 2883 in dodatnih 3059/10000 parc. št. 2879 k.o. X ter plačila dodatnih 16.736,00 EUR in zamudnih obresti od pravdnih stroškov že od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (V.). Pred odločitvijo o glavni stvari je dovolilo objektivno spremembo tožbe (I.). Tožniku je po temelju ugodilo zahtevku za izločitev premoženja iz zapuščine, ker je živel s pokojno zapustnico in ji s svojim delom in investicijami pomagal k ohranitvi in povečanju vrednosti premoženja. Denarnemu delu tožbenega zahtevka je ugodilo v višini vrednosti oskrbe pokretnih oskrbovancev v domu upokojencev (za 1676 dni po 11,20 EUR) in nepokretnih oskrbovancev (za 61 dni po 18,00 EUR), od česar je odštelo 4.385,20 EUR dodatka za pomoč in postrežbo.

2. Toženki sta se zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe pritožili zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajata, da se nista mogli braniti, ker nista vedeli, ali bo sodišče prve stopnje dovolilo spremembo, o čemer je odločilo šele hkrati z izdajo sodbe. Sicer dovolitev spremembe tožbe ni bila pravilna, saj bi bil prvotni, nesklepčni zahtevek za večji dedni delež zavrnjen, s čimer bi bilo o pravnem razmerju med pravdnimi strankami prav tako dokončno odločeno.

3. Obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje toženki izpodbijata iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje bi naj neutemeljeno upoštevalo tožnikove navedbe, ki jih ni podal najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo 12. 5. 2009, pač pa šele v pripravljalni vlogi 1. 9. 2009. Zmotno je uporabilo 286.a člen ZPP in ni upoštevalo 286. člena ZPP. Tako bi lahko upoštevalo samo skope navedbe v tožbi, v kateri ni bilo trditev o nakupu žlebov, lesa, peči, popravilu strešne kritine in zamenjavi dimnika. Brez trditvene podlage je ocenilo vrednost parc. št. 2879 in opravilo odstotkovno primerjavo, prav tako pa tožnik ni navedel vrednosti vlaganj do III. gradbene faze zgradbe na parc. št. 2883 k.o. X. Ugotovitev, da je zapustnica prejemala preko 400,00 EUR mesečnih prejemkov, ni upoštevalo pri njenem preživljanju, niti pri financiranju obnovitvenih del. Iz njene zapuščine je materialnopravno nepravilno izločilo vsa tožnikova vlaganja, namesto samo sorazmerno njenim solastninskim deležem. Po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) se ne more izločiti samo solastninski delež na posamezni stvari. Odločitvi o obveznosti povrnitve stroškov preživljanja matere, toženki izpodbijata z ugovorom zastaranja, saj ga je tožnik postavil šele 1. 9. 2009, prej pa ga je uveljavljal kot razlog za izločitveni zahtevek. Ni navedel, da mati ni imela dovolj sredstev za preživljanje, niti da je imel sam z njenim preživljanjem izdatke, še najmanj v višini cene domske oskrbe. Njuna morebitna obveznost ne bi bila solidarna z obveznostjo drugih otrok.

4. Tožnik s svojo pritožbo, vloženo iz vseh pritožbenih razlogov, izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in predlaga njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi njegova vlaganja pred III. gradbeno fazo stavbe na parc. št. 2883, saj mu je oče kupil le opeko, investitor pa je bil tožnik, kar dokazujejo gradbena dokumentacija in računi. Prav tako bi moralo upoštevati stroške zamenjave rolet in popravila kritine. Njegova vlaganja je zmotno ocenjevalo samo s primerjanjem vrednosti III. gradbene faze nove hiše, z današnjo vrednostjo te nepremičnine, namesto po stroškovni metodi. Vlaganja v staro hišo, na parc. št. 2879, je upoštevalo samo v višini 19.822,00 EUR, namesto po izvedencu S.B. ocenjenih 24.737,75 EUR, česar ni ustrezno obrazložilo. Tudi pri verzijskem zahtevku bi moralo upoštevati mnenje izvedenca S.B., o vrednosti oskrbe matere 30.922,00 EUR, saj se ni mogla umivati, obleči, si skuhati, potrebovala je nadzor, kar vse sta ji zagotovila tožnik in njegova žena.

5. Tožnikova pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbene navedbe, da je bil tožnik že v času življenja očeta pravdnih strank praktično edini investitor v hiši na parc. št. 2883, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegova vlaganja pred III. gradbeno fazo, so v nasprotju z njegovimi trditvami v prvi pripravljalni vlogi. V V. točki svojih navedb je zatrjeval, da je v nepremičnino vlagal v soglasju in skupaj s starši, zaradi česar mu je bila priznana lastninska pravica do 1/2, po očetovi smrti (od III. gradbene faze dalje) pa je vlagal sam. Po očetovi smrti je dedoval 1/20 te nepremičnine, enako kot mati, obe toženki in brat pravdnih strank F.K.. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo sedanjo vrednost nepremičnine, v primerjavi z vrednostjo ob očetovi smrti in razliko upoštevalo pri odločanju o izločitvenem zahtevku (čeprav nekoliko zmotno, kot bo še obrazloženo).

7. Pritožbene navedbe o prenizkem upoštevanju vrednosti vlaganj v obnovitvena dela na stari hiši (parc. št. 2879) in pomanjkljivi obrazložitvi, so same pomanjkljive. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere investicije je upoštevalo, njihovo vrednost, kot tudi koliko je prispevala mati. Pritožba ne pojasni, katerih pravočasno zatrjevanih investicij ni upoštevalo in zakaj bi to moralo. Sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov ni bilo vezano na oceno izvedenca gradbene stroke o višini stroškov oskrbe matere pravdnih strank. Sicer ta del tožbenega zahtevka niti iz drugih razlogov ni bil utemeljen, kot bo še pojasnjeno. Tožnikove pritožbene navedbe niso utemeljene, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8. Pritožba toženk je delno utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je prvotno tožbo za ugotovitev, da tožniku iz naslova vlaganj v parc. št. 2883 in 2879 k.o. X ter iz naslova nege in oskrbe matere K.T., pripada dedni delež 5/20 oziroma 5/10 nepremičnin, utemeljeno dovolilo spremembo tožbe za izločitev tožnikovega prispevka iz zapuščine K.T. in povrnitev stroškov za njeno oskrbo. Pravilno je stališče, da je bilo z odločitvijo o spremenjeni tožbi dokončno urejeno razmerje glede zahtevka za izločitev iz zapuščine in vrnitev stroškov. Čeprav bi bil tožbeni zahtevek za višji zapuščinski delež zavrnjen, ker se ne more spremeniti zakonski delež dedičev pač pa le obseg zapuščine, bi imel tožnik zoper toženki še vedno zahtevek, da mu priznata tisti del premoženja, ki bi ga podedovali po materi, pa bi ustrezal njegovemu deležu pri ustvarjanju materinega premoženja. Ne gre namreč za zahtevek dednopravne narave. Sedaj je s pravnomočno sodbo dokončno odločeno, kolikšen delež obravnavanega premoženja se izloči iz zapuščine T.K.. Pravilna je bila tudi dovolitev obligacijskega zahtevka, saj je preprečila delni potek zastaralnega roka, kar ne bi bilo primerno, saj je tožnika s prejšnjim nesklepčnim zahtevkom iz naslova oskrbe, na pravdo napotilo zapuščinsko sodišče. Sklep o dovolitvi spremembe tožbe, zoper katerega po sedmem odstavku 185. člena ZPP toženki ne bi imeli posebne pritožbe, je pritožbeno sodišče po 2. točki 365. člena ZPP potrdilo.

10. Sodišče prve stopnje sklepa o dovolitvi spremembe tožbe res ni izdalo pred sodbo, vendar je bila tožba spremenjena v vlogi z dne 1. 3. 2009 (prejeti na sodišču 3. 9. 2009), od takrat dalje pa je tožnik na narokih uveljavljal in je sodišče obravnavalo spremenjeni zahtevek. Toženki sta bili z vsem seznanjeni in sta na spremenjeni zahtevek odgovarjali, zato ne držijo pritožbene navedbe, da nista vedeli, kateri zahtevek se obravnava.

11. Tožnik je navedbe po prvem naroku za glavno obravnavo 12. 5. 2009, kljub določbi prvega odstavka 286. člena ZPP, po kateri mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa potrebna dejstva in ponuditi dokaze, podal še pravočasno v prvi pripravljalni vlogi, vloženi 3. 9. 2009. Pred prvim narokom mu ni bila pravočasno vročena pripravljalna vloga toženk, zato niso bili izpolnjeni vsi pogoji za opravo prvega naroka in bi imel pravico zahtevati njegovo preložitev, vendar mu je sodišče, namesto preložitve naroka, dovolilo vložiti pripravljalno vlogo. Tega ni storil v roku 15 dni, vendar je bistveno, da je vlogo vložil pred naslednjim narokom za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje ga ni pozvalo k odgovoru na posamezna vprašanja ali k predložitvi dokazov, v smislu prvega odstavka 286.a člena ZPP oziroma drugega odstavka 286. člena ZPP, niti ga opozorilo na posledico prekluzije.

12. Pritožba nima prav, da bi sodišče prve stopnje lahko upoštevalo samo navedbe v tožbi. Prav tako ne, da je brez ustreznih trditev ugotavljalo vrednosti nepremičnin pred in po investicijah. Že v tožbi je tožnik zatrjeval svoja vlaganja, na osnovi katerih je zahteval izločitev določenih idealnih deležev nepremičnin. Ni potrebno, da bi za vsako posamezno delo na stari hiši ali na novi hiši po III. gradbeni fazi zatrjeval določeno vrednost, pač pa je sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganega dokaza z izvedencem lahko ugotovilo vrednost tožnikovih vlaganj 19.822,00 EUR od celotne vrednosti 102.124,00 EUR nepremičnine parc. št. 2879 (19,41 %) in vrednost tožnikovih vlaganj 20.334,00 EUR po III. gradbeni fazi v nepremičnino parc. št. 2883 od njene skupne vrednosti 105.159,00 EUR (19,34 %) in preverilo do koliko je utemeljen njegov zahtevek po izločitvi 5/10 prve oziroma 5/20 druge nepremičnine.

13. Čeprav pritožba graja pomanjkljivo trditveno podlago, ne zanika, da so bila ugotovljena dela opravljena in po višini ne nasprotuje pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o tožnikovem prispevku 19,41 % (1941/10000) sedanje vrednosti nepremičnine parc. št. 2879 in 19,34 % vrednosti nepremičnin parc. št. 2883 (za to parcelo samo upoštevajoč vlaganja po očetovi smrti). Pritožbeno opozorilo, da je mati imela več kot 400,00 EUR mesečno svojih dohodkov, je pomembnejše za odločanje o obligacijskem zahtevku, ne more pa izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o obsegu materinega sodelovanja. Ker je tožnik živel z materjo – zapustnico in ji s svojim delom in sredstvi pomagal pri ohranjanju in ustvarjanju premoženja, je po določbi prvega odstavka 32. člena ZD upravičen, da se mu iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku. Iz zapuščine se izloči tisto, kar ni zapustnikovo. To je lahko tudi posamezna stvar ali del te stvari.

14. Prav pa ima pritožba, da sodišče prve stopnje iz materine zapuščine ne bi smelo izločiti celotne vrednosti tožnikovih vlaganj, pač pa samo sorazmerno njenemu solastninskemu deležu. Iz nepremičnine parc. št. 2883, kjer je materin delež 6/20, se lahko izloči 19,34 % (1934/10000) tega dela zapuščine ali 580/10000 celote. Iz nepremičnine parc. št. 2879, kjer je materin delež 6/10, pa se lahko izloči 19,41 % (1941/10000) materinega deleža ali 1165/10000 celote. Glede teh izločitvenih deležev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, glede višjih izločitev pa ji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo.

15. S pravilno uporabo materialnega prava je pritožbeno sodišče po 5. alineji 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tudi v III. točki izreka tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tega toženki nista dolžni, ker s tožnikom nista v pogodbenem razmerju. Solastninska deleža, katerih izločitev je tožnik dosegel, ne spadata v zapuščino matere pravdnih strank (drugi odstavek 32. člena ZD), zato toženki z njima ne moreta razpolagati. V zemljiški knjigi ni vknjižena njuna lastninska pravica. Tožnik je izločeno solastninsko pravico pridobil z vlaganji, na podlagi zakona, medtem ko je vknjižba v zemljiško knjigo za pridobitev lastninske pravice potrebna, če je pravni naslov pravni posel (49. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Primerno listino za vknjižbo tožnikovih solastninskih deležev, v smislu 3. točke prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1C) predstavlja pravnomočna sodba o izločitvi iz zapuščine T.K. v korist tožnika (II. točka izreka spremenjene sodbe sodišča prve stopnje).

16. Toženki v celoti utemeljeno izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o njuni obveznosti povrnitve stroškov materine oskrbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mati od kapi v letu 1997 dalje potrebovala pomoč, ki ji jo je nudil tožnik tako, da sta z ženo materi kuhala, prala, čistila, pomagala pri telesni higieni in jo varovala. Zadnja dva meseca pred smrtjo 2. 7. 2002 je bila mati nepokretna. Imela je lastne mesečne dohodke v vrednosti preko 400,00 EUR in bila večinski lastnik nepremičnine, v kateri so živeli. Po določbi 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) lahko tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, s tožbo zahteva povračilo od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Tožnik ni zatrjeval pogojev iz prvega odstavka 124. člena ZZZDR, ki bi bili potrebni za nastanek dolžnosti polnoletnih toženk preživljati mater. Tako ni zatrjeval, da materini dohodki za življenje niso bili dovolj in si jih ni mogla pridobiti, niti, koliko denarnih sredstev je porabil zaradi materinega preživljanja in zakaj so bili potrebni. Do plačila za svoje delo ni upravičen. Poleg tega je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo njegovemu zahtevku v višini cene domske oskrbe. Prav tako ni upoštevalo, da materialna obveznost toženk ne bi bila solidarna in da so bili štirje morebitni zavezanci. Delno je bil utemeljen tudi ugovor zastaranja, za morebitne izdatke več kot pet let pred postavitvijo povrnitvenega zahtevka 27. 3. 2003 v zapuščinskem postopku. Za obligacijski del tožbenega zahtevka tožnik ni postavil ustreznih trditev glede temelja, niti višine. Pritožbeno sodišče je v tem delu v celoti ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obligacijski del zahtevka v celoti zavrnilo.

17. Po spremembi odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka, v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP upoštevajoč načelo uspeha v pravdi. Tožnik ni posebej ocenil vrednosti stvarnega dela tožbenega zahtevka. Za ugotovitev uspeha pravdnih strank v pravdi je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je od parc. št. 2879 v vrednosti 102.124,00 EUR zahteval izločitev 5/10, kar je vredno 51.062,00 EUR, uspel pa do 1165/10000, v vrednosti 11.897,45 EUR; od parc. št. 2883 v vrednosti 105.159,00 EUR je izločal 5/20, kar je vredno 26.289,75 EUR, uspel pa do 580/10000 v vrednosti 6.099,22 EUR; z obligacijskim zahtevkom za plačilo 32.220,00 EUR ni niti delno uspel. Skupaj je bil njegov zahtevek vreden 109.571,75 EUR, ugodilni pa 17.996,67 EUR ali 16,42 %. V skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP je od 8.096,89 EUR stroškov, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje, upravičen do povrnitve 1.329,51 EUR. Toženki sta od 4.792,90 EUR svojih stroškov upravičeni do povrnitve 83,58 % ali 4.005,91 EUR. Po delnem medsebojnem pobotanju tožnik dolguje toženkama 2.676,40 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

18. Toženki sta s pritožbo izpodbijali obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki je bil glede parc. št. 2879 vreden 19.822,27 EUR, glede parc. št. 2883 vreden 20.337,75 EUR in glede obligacijskega zahtevka vreden 15.484,00 EUR. Uspeli sta, razen v vrednosti tožnikovega uspeha iz vrednosti izločitev 17.996,67 EUR, ali z vrednostjo 37.647,35 EUR oziroma do 67,66 %. V takšnem razmerju ali do 411,56 EUR sta upravičeni do povrnitve stroškov pritožbe, ki so sestavljeni iz nagrade pooblaščencu za sestavo – 504,90 EUR (1100 točk odvetniške tarife), poštnine 2,00 EUR ter DDV 101,38 EUR.