Jedro

Veljavne odločbe o verifikaciji lekarne tožeče stranke ni mogoče razveljaviti zgolj zato, ker naj bi na istem naslovu lekarniško dejavnost na novo opravljala koncesionarka A.A., saj za to ni podlage v zakonu.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani odločbi tožene stranke št. 1600-94/2008-16 z dne 25. 8. 2009 in št. 1600-94/2008-17 z dne 26. 8. 2009 se odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 1600-94/2008-16 z dne 25. 8. 2009 (v nadaljevanju: Prva izpodbijana odločba) je tožena stranka na predlog A.A. pod 1. točko izreka odločila, da se verificira Lekarna B. koncesionarke A.A., mag. farm., ki izpolnjuje pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti; pod 2. točko izreka je določila strokovna dela, ki se v lekarni B. lahko opravljajo; pod 3. točko izreka je odločila, da ta odločba velja za dobo 5-ih let in da je vlogo za ponovno verifikacijo treba vložiti v 30-ih dneh pred potekom verifikacije, če pa se lekarna v tem obdobju preseli, prenovi ali spremeni obseg strokovnega dela, je potrebno podati novo vlogo za verifikacijo takoj po opravljeni spremembi; pod 4. točko izreka je odločila, da z dnem veljavnosti te odločbe preneha veljati odločba št. 5012-20/2005-4 z dne 26. 10. 2005 in pod 5. točko izreka je odločila, da v postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi te odločbe tožena stranka navaja, da je koncesionarka A.A. vložila vlogo za ponovno verifikacijo Lekarne B. V nadaljevanju se sklicuje na določbe 5. in 6. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 36/04, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZLD) ter navaja, da je predlagateljica A.A. v vlogi izjavila, da navedena lekarna izpolnjuje pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti, določene v Pravilniku o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti (Uradni list RS, št.39/06, v nadaljevanju Pravilnik) in zato prosi za izdajo odločbe o verifikaciji. V vlogi navaja strokovna dela, ki se v lekarni lahko opravljajo. Navedla je še, da bo lekarniško dejavnost predvidoma začela opravljati s 1. 1. 2010. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka na podlagi predložene vloge in dane izjave predlagateljice ugotavlja, da lekarna B. izpolnjuje pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti, zato se verificira, v lekarni pa se lahko opravljajo strokovna dela, ki so navedena v izreku pod točko 2. Dodatno še navaja, da se odločba izdaja za dobo 5-ih let, tako da je posebno vlogo za ponovno verifikacijo potrebno vložiti pred iztekom te dobe in v primeru, če se lekarna v tem obdobju preseli, prenovi ali spremeni obseg strokovnega dela mora vlagateljica podati novo vlogo za verifikacijo lekarne takoj po opravljeni spremembi. Ker bo s 1. 1. 2010 javni zavod C. (sedaj tožeča stranka) prenehal izvajati lekarniško dejavnost v lekarni B., zato z dnem veljavnosti izpodbijane odločbe preneha veljati odločba o verifikaciji št. 5012-20/2005-4 z dne 26. 10. 2005. V pouku o pravnem sredstvu je tožena stranka navedla, da je dopusten upravni spor, v končnih odredbah pa, da se izpodbijana odločba osebno vroči vlagateljici A.A. in v vednost posreduje javnemu zavodu C. (sedaj tožeči stranki) ter Lekarniški zbornici in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Z odločbo št. 1600-94/2008-17 z dne 26. 8. 2009 (v nadaljevanju: Druga izpodbijana odločba) je tožena stranka pod 1. točko izreka odločila, da se v register zasebnih zdravstevnih delavcev vpiše A.A. (v nadaljevanju koncesionarka), mag. farm., ki lahko v lekarni B. opravlja lekarniško dejavnost v skladu z odločbo o verifikaciji št. 1600-94/2008-15 z dne 25. 8. 2009; pod 2. točko izreka je odločila, da bo koncesionarka dejavnost iz prejšnje točke pričela opravljati s 1. 1. 2010; pod 3. točko izreka je odločila, da mora koncesionarka vsako spremembo pogojev, ki so bili izpolnjeni ob izdaji te odločbe, sporočiti toženi stranki v 15-ih dneh in pod 4. točko izreka je odločila, da v postopku niso nastali posebni stroški. V svoji obrazložitvi navaja, da je koncesionarka vložila vlogo za vpis v register zasebnih zdravstevnih delavcev. Ker je v postopku verifikacije ugotovila, da je bila lekarna B. verificirana na podlagi odločbe o verifikaciji št. 5012-20/2005-4 z dne 26. 10. 2005 in se je glasila na javni zavod C., ki bo s 1. 1. 2010 prenehal z izvajanjem lekarniške dejavnosti v tej lekarni, bo lekarniško dejavnost v prostorih obstoječe lekarne B. s 1. 1. 2010 pričela opravljati koncesionarka. Glede na izjavo koncesionarke, da so pogoji za opravljanje lekarniške dejavnosti ostali nespremenjeni, je tožena stranka izdala novo odločbo o verifikaciji št. 5012-20/2005-4 z dne 25. 8. 2009, tako, da se nova odločba glasi na ime koncesionarke.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da kot javni zavod opravlja lekarniško dejavnost na območju Mestne občine D. (v nadaljevanju MO D.) in občin … in sicer z lekarnami v ... ter lekarniškimi podružnicami v .... Lekarna v B. je kot organizacijska enota tožeče stranke verificirana po predpisih o lekarniški dejavnosti od leta 1998 dalje. Zadnjo verifikacijsko odločbo je Ministrstvo za zdravje izdalo pod št. 5012-20/2005 z dne 26. 10. 2005. Citirana odločba o verifikaciji po izrecni določbi 3. točke izreka velja 5 let od njene izdaje, to je do 26. 10. 2010. Tožeča stranka je dne 1. 9. 2009 prejela odločbi tožene stranke št. 1600-94/2008-16 z dne 25. 8. 2009 in št. 1600-94/2008-17 z dne 26. 8. 2009. Iz prve odločbe izhaja, da se lekarna B. v bodoče verificira kot lekarna koncesionarke in z dnem veljavnosti odločbe v korist koncesionarke preneha veljati odločba o verifikaciji št. 5012-20/2005 z dne 26. 10. 2005, izdana v korist tožeče stranke. Iz druge odločbe pa izhaja, da se v register zasebnih zdravstevnih izvajalcev vpiše koncesionarka, ki bo z opravljanjem lekarniške dejavnosti v lekarni B. pričela s 1. 1. 2010. Tožeča stranka navaja, da sta obe odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti, saj je bilo pri njuni izdaji zmotno uporabljeno materialno pravo, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter storjene absolutne bistvene kršitve določb postopka, opredeljene v 2., 3., 6. in 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanih odločb navaja, da bo tožeča stranka s 1. 1. 2010 prenehala z izvajanjem lekarniške dejavnosti v lekarni B. Takšna trditev je zmotna in neskladna z resničnim dejanskim stanjem. Organizacijske enote tožeče stranke so namreč določene s statutom zavoda. Le-ta v 8. členu določa, da tožeča stranka na območju občine B. posluje v lekarni B. Statut in njegove spremembe je pristojen s soglasjem ustanoviteljev sprejemati le svet zavoda. Le-ta pa do vložitve tožbe ni sprejel nobenih sprememb statuta, ki bi šle v smeri ukinitve dejavnosti tožeče stranke v lekarni B., niti takšne spremembe statuta niso predvidene. Zato tožena stranka ni imela nobene dejanske osnove za zaključek, da naj bi tožeča stranka s 1. 1. 2010 prenehala s poslovanjem v lekarni B. Tožeča stranka takšnim težnjam tožene stranke odločno nasprotuje. Tožena stranka ni imela niti dejanske niti pravne podlage za odločbo, da z dnem veljavnosti odločbe št. 1600-94/2008 z dne 25. 8. 2009 preneha veljati odločba o verifikaciji lekarne tožeče stranke z dne 26. 10. 2005. Slednja namreč velja 5 let od njene izdaje, torej do 26. 10. 2010. Nastopila ni nobena zakonsko predvidena okoliščina, ki bi dopuščala kakršnokoli ponovno odločanje o verifikaciji lekarne tožeče stranke, prav tako ne more iti za razveljavitev ali odpravo odločbe z dne 26. 10. 2005 v okviru izrednih pravnih sredstev. Odločba v tem delu izreka ne navaja razlogov in ne opredeljuje materialnopravne podlage, zato je ni mogoče preizkusiti in je posledično storjena absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP; izrek odločbe pa v 4. točki poleg tega ni razumljiv, saj ni pojasnjeno, kateri datum je mišljen pod pojmom „z dnem veljavnosti te odločbe“. Obe izpodbijani odločbi imata de facto učinek ukinitve organizacijske enote tožeče stranke s 1. 1. 2010 oziroma na splošno ukinitev poslovanja lekarne tožeče stranke v B., iz česar je evidentno, da je tožeča stranka tista, zoper katero teče postopek oziroma, da je tožeča stranka najmanj oseba, ki ima pravni interes za udeležbo v postopku zaradi zavarovanja svojih pravnih koristi, ki je v konkretnem primeru interes za nadaljevanje poslovanja organizacijske enote v B. Zato bi morala tožena stranka tožeči stranki po uradni dolžnosti omogočiti udeležbo v postopku pred izdajo obeh izpodbijanih odločb (44. člen ZUP). Ker tožeči stranki ni bila omogočena udeležba v postopku, niti ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, sta storjeni absolutno bistveni kršitvi določb upravnega postopka iz 2. in 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Iz izpodbijanih odločb tudi izdaja, da jih ni podpisal pristojni minister, temveč druga oseba. Niti oseba, ki je nadomeščala pristojnega ministra, niti morebitno pooblastilo za odločanje v predmetni zadevi s strani kakšne druge osebe iz izpodbijanih odločb nista razvidna, zato je prišlo do absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka iz 6. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Iz izpodbijanih odločb tudi izhaja, da naj bi koncesionarka izpolnjevala pogoje za verifikacijo lekarne in za vpis v register zasebnih zdravstevnih delavcev zato, ker je tožena stranka kadre, prostore, opremo in zalogo zdravil koncesionarke presojala tako, kot da bi koncesionarka lekarniško dejavnost nadaljevala z obstoječo opremo in zalogami zdravil tožeče stranke. Za takšno sklepanje tožene stranke ni resnične dejanske podlage, zato je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje. Obstoječa oprema lekarne in zaloge namreč predstavljajo osnovna sredstva tožeče stranke. Koncesionarka nima pravnega naslova za njihovo uporabo, kar posledično pomeni, da ne izpolnjuje predpostavk iz 5. in 6. člena ZLD. Tožeča stranka glede na okoliščine ter velik pomen zadeve za organizacijsko strukturo tožeče stranke kot svoj interes na zadevi oziroma kot vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek iz 1. in 2. točke tožbenega zahtevka označuje znesek 50.000 EUR, skupaj torej 100.000 EUR. Zato predlaga, da sodišče obe izpodbijani odločbi tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe, vsebovane v tožbenem zahtevku in se v izogib nepotrebnemu navajanju dejstev v celoti sklicuje in vztraja pri navedbah, vsebovanih v odločbah 1600-94/2008-16 in 1600-94/2008. Nadalje navaja, da je z vodenjem postopka pričela na predlog občine B., ki je ena od ustanoviteljev javnega zdravstvenega zavoda C., in kandidatke za koncesijo A.A. Občina B. je dne 25. 12. 2008 zaprosila Ministrstvo za zdravje za izdajo soglasja k podelitvi koncesije za imenovano za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju občine B. V vlogi je občina navedla, da je bil izveden javni razpis za podelitev koncesije na področju lekarniške dejavnosti, da se je na razpis prijavila imenovana, ki tudi izpolnjuje vse predpisane pogoje za pridobitev koncesije. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je predhodno izdal pozitivno mnenje št. 0141-9/2008-DI/46 z dne 3. 11. 2008, Lekarniška zbornica Slovenije je izdala predhodno pozitivno mnenje št. 1208/2008 z dne 17. 12. 2008 in skladno z navedenim je tudi minister za zdravje za imenovano izdal soglasje k podelitvi koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju občine B. V nadaljevanju postopka sta bili tako na podlagi dokumentacije v spisu izdani izpodbijani odločbi. Z odločbo o verifikaciji lekarne je bila verificirana lekarna B., glede na to, da je imenovana v svoji vlogi za verifikacijo lekarne pod kazensko in materialno odgovornostjo izjavila, da lekarna B. izpolnjuje pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti, določene v Pravilniku; glede na to, da je obstoječa lekarna že bila verificirana s strani Ministrstva za zdravje in glede na to, da je imenovana v vlogi navedla, da strokovna dela, ki se opravljajo v lekarni, ostajajo nespremenjena. Z odločbo o vpisu v register zasebnih zdravstvenih delavcev je bila imenovana vpisana v ta register, saj je k svoji vlogi predložila dokaze o izpolnjevanju vseh predpisanih pogojev in je tožena stranka v odločbi sledila njenim navedbam, da bo dejavnost pričela opravljati s 1. 1. 2010. Tožena stranka še navaja, da zdravstvena dejavnost na primarni ravni obsega osnovno zdravstveno dejavnost in lekarniško dejavnost. Osnovno zdravstveno dejavnost opravljajo zdravstveni domovi, zdravstvene postaje in zasebni zdravstveni delavci. Mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni določa in zagotavlja občina oziroma mesto. Javni zavod C. je ustanovljen s strani več občin. Občina je torej tista, ki na svojem območju določi na kakšen način bo svojim prebivalcem zagotavljala dostop do osnovne zdravstvene in lekarniške dejavnosti. Očitno se je občina B. odločila, da bo lekarniško dejavnost v svoji občini zagotavljala s pomočjo koncesionarke in ne več javnega zavoda. Občina je o tem sklenila tudi koncesijsko pogodbo in predpogodbo o najemu prostorov, ki so trenutno še v upravljanju tožeče stranke. Tožeča stranka je torej dolžna svoj status urejati z ustanovitelji in ne s toženo stranko. Tožena stranka zavrača navedbe tožeče stranke, da je izpodbijani odločbi podpisala oseba, ki za to ni pooblaščena in da je zato prišlo do absolutno bistvene kršitve določb upravnega postopka. Izpodbijani odločbi je podpisal D.D., državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, ki na podlagi 16. člena Zakona o državni upravi pomaga ministru pri opravljanju njegove funkcije v okviru pooblastil, ki mu jih da minister. Minister lahko pisno pooblasti državnega sekretarja, da ga le-ta nadomešča v času njegove odsotnosti ali zadržanosti pri vodenju in predstavljanju ministrstva ter predlaganju gradiv v obravnavo vladi. Minister za zdravje E.E. je s pisnim pooblastilom št. 020-9/2008-81 z dne 19. 12. 2008 pooblastil D.D., državnega sekretarja, da v času njegove odsotnosti vodi, koordinira in predpisuje dokumente s področja Ministrstva za zdravje. Tožena stranka je tako prepričana, da je bilo njeno postopanje v navedeni zadevi pravilno in zakonito, zato sodišču predlaga, da omenjeni tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in potrdi obe izpodbijani odločbi ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Stranka z interesom, A.A. - koncesionarka - v odgovoru na tožbo zavrača tožbeni zahtevek, vse trditve in pravne razloge tožeče stranke in ji oporeka aktivno legitimacijo v predmetnem sporu, saj ni izkazan njen pravni interes. Navaja, da je tožba neutemeljena. Tožeča stranka zmotno razlaga verifikacijske odločbe tožene stranke kot pravno podlago, iz katere bi izvirala pravica do opravljanja lekarniške dejavnosti v B. Niti verifikacijska odločba št. 2012-20/2005 z dne 26. 10. 2005, s katero je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti na konkretnem kraju, niti izpodbijana odločba št. 1600-94/2008 z dne 25. 8. 2009, s katero tožena stranka ugotavlja, da stranka z interesom izpolnjuje pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti v konkretnem kraju, ne predstavljata zakonske ali poslovne podlage upravičenja do opravljanja te dejavnosti. Gre za odločbi, s katerima se ugotavlja zgolj izpolnjevanje tehničnih, sanitarnih, izobrazbenih, kadrovskih in vseh drugih zavezujočih normativov in standardov, ki morajo biti izpolnjeni, da konkretni izvajalec lahko dejavnost opravlja, ne glede na kraj oziroma točneje občino in njen teritorij. Pravni vir upravičenja do opravljanja dejavnosti je občinski odlok, ki ga sprejme občinski svet na podlagi svoje suverene pravice in dolžnosti zagotovitve javne službe, ki jo ima po 9. in 13. členu ZLD, v konkretnem primeru nadalje na njem temelječ razpis in pogodba o podelitvi koncesije. Teh pravnih aktov tožeča stranka ne izpodbija, saj se na razpis niti ni prijavila, ker se njeno vodstvo verjetno zaveda, da kot javni zavod s krajevno določenimi omejitvami delovanja tega sploh ne more. Obseg pravne sposobnosti tožeče stranke na nek način namreč določa in omejuje njen statut, ki njeno dejavnost omejuje na območje občin ustanoviteljic, med katerimi ni občine B. Kot rečeno, je tak tudi zakon. Stranka z interesom zato smatra, da tožeča stranka že zato ni upravičena uveljavljati pravnega varstva pred upravnim sporom, saj ne izkazuje zakonitega upravičenja za svojo dejavnost v občini B. Pravica tožeče stranke do opravljanja lekarniške dejavnosti v občini B. ni le de facto, pač pa tudi de iure prenehala s trenutkom, ko je občinski svet občine B. sprejel odločitev, da bo v skladu s 13. členom ZLD lekarniško dejavnost zagotovil s podelitvijo koncesije, če ne že s trenutkom nastanka občine B., ko je krajevna veljavnost statuta tožeče stranke za to občino prenehala. Statut javnega zavoda namreč ne more posegati v zakonske pristojnosti lokalne skupnosti, ki ni ustanovitelj tega zavoda. Ker sta izpodbijani odločbi po svojem namenu, zakonski podlagi in vsebini zgolj uradna potrditev izpolnjenih pogojev stranke z interesom ter podlaga za njeno statusno potrditev v registracijo zasebnega zdravstvenega delavca, ne predstavljata neposredne zakonite podlage za samo pravico do izvajanja lekarniške dejavnosti v občini B. Sta zgolj eden od pogojev. Pravica stranke z interesom za opravljanje lekarniške dejavnosti v občini B. izhaja neposredno iz izbire koncesionarja in koncesijske pogodbe, utemeljene na občinskem odloku. Če naj bi bil že pravni in ekonomski interes tožeče stranke prizadet, torej gotovo ni z izpodbijanima odločbama. Ker je pravica do opravljanja lekarniške dejavnosti tožeči stranki prenehala že z odločitvijo občine, da bo to dejavnost zagotovila s podelitvijo koncesije, tožeča stranka ne more trditi, da izpodbijani odločbi posegata v njeno pravico ali neposredno na zakon oprto korist. S tem pa je podana podlaga za zavrženje tožbe na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS-1. Zmotna je torej tudi trditev, da naj bi postopek št. 1600-94/2008 tekel zoper tožečo stranko in da naj bi ji bila nezakonito odvzeta pravica do udeležbe v postopku. Četrta točka izpodbijane odločbe z dne 25. 8. 2009 je zgolj deklaratorne narave, saj povzema pravno posledico odločitve občine, ki je stopila v veljavo z verifikacijo izbranega koncesionarja. S tem v zvezi stranka z interesom še dodaja, da tožeča stranka de facto ne izpolnjuje pogojev za verifikacijo, saj nima urejenega prostorskega vprašanja. V prostorih, namenjenih za lekarniško dejavnost, se nahaja brez pogodbene podlage, saj najemne pogodbe ni, pri čemer je stranka z interesom z lastnikom - občino B., že podpisala najemno pogodbo za te prostore in jih bo morala tožeča stranka zapustiti. Neutemeljena je tudi trditev, da naj bi izpodbijani odločbi imeli učinek ukinitve organizacijske enote tožeče stranke oziroma celo ukinitev lekarne tožeče stranke v B. Organizacijska enota tožeče stranke nima pravne subjektivitete, lekarna pa ni njena, saj v tujih prostorih opravlja dejavnost brez podlage za uporabo prostorov, kot rečeno pa tudi brez zakonske podlage za opravljanje same dejavnosti. Neutemeljena je nadalje trditev, da naj bi stranka z interesom v postopku izdaje izpodbijanih odločb izkazovala izpolnjevanje pogojev za lekarniško dejavnost z materialnimi kapacitetami tožeče stranke, saj to ne izhaja ne iz izrekov ne iz obrazložitve izpodbijanih odločb, drugega dokaza pa za svoje navedbe tožeča stranka ni predlagala. Glede na to, da tožeča stranka v svojih navedbah namiguje na materialno škodo zaradi izgube lekarne, je interes, ki ga tožeča stranka zasleduje, dohodek ali celo dobiček od lekarniške dejavnosti v B. Ta interes pa tožeči stranki ni priznan, saj gre za javni zavod, ki je ustanovljen z namenom zagotovitve lekarniške dejavnosti na območju občin ustanoviteljic. Ustvarjanje dobička ni njen namen, dohodki od dejavnosti pa že po določbi 13. člena statuta niso edini vir sredstev za njeno delo in razvoj. Še manj to velja za lekarno v B. Tožeča stranka ni gospodarska družba. Na tej podlagi zato ne more utemeljevati svoje aktivne legitimacije. Če bi sodišče v upravnem sporu ugodilo predmetni tožbi, bi s tem arbitrarno poseglo v strokovno presojo tožene stranke, ki je podlaga za verifikacijo stranke z interesom ter pridobitev statusa zasebnega zdravstvenega delavca, saj tožeča stranka dokaza z izvedencem, ki bi presojal strokovno utemeljenost verifikacije stranke z interesom, ne predlaga. Verifikacija pa je strokovno vprašanje z več področij - sanitarnega, medicinskega, farmacevtskega. Nikakor pa ne bi taka odločitev vplivala na dejstvo, da tožeča stranka po suvereni odločitvi občine B. na njenem območju nima več pravice izvajati lekarniške dejavnosti, še manj pa na dejstvo, da tožeča stranka brez pravne podlage uporablja prostore občine B., ki so pogodbeno oddani stranki z interesom in da torej v danem trenutku ne izpolnjuje niti pogojev za verifikacijo svoje lekarniške dejavnosti. Čeprav deklaratorna 4. točka odločbe št. 1600-94/2008-16 z den 25. 8. 2009, torej niti ni napačna oziroma zmotna. Stranka z interesom zato predlaga, da sodišče primarno tožbo zavrže brez nadaljnjega obravnavanja oziroma jo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom, občina B., v odgovoru na tožbo navaja, da je tožena stranka sledila dogodkom (ki jih kronološko navaja) in odločitvam občine v zvezi s podelitvijo lekarniške koncesije in skladno z „aktivno“ zakonodajo izdala odločbi, ki sta predmet spora. Navaja, da ima občina B. skladno z določbami 13. člena ZLD pravico podeliti koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti. Ker tožeča stranka navaja, da so vse odločitve tožene stranke v zvezi s prenehanjem poslovanja v B. zmotne, saj se sklicujejo na statut zavoda, odgovarja, da tožeča stranka ne navaja, da že od leta 1995, po ustanovitvi novih občin, dejansko posluje brez ustreznega pravnega akta, ki bi zadeve pregledno in nedvoumno urejal ter dajal pravno podlago za delovanje sveta zavoda, kot to določa 29. člen Zakona o zavodih. Dejstvu, da predstavlja oprema lekarne osnovna sredstva tožeče stranke, nihče ne oporeka in si jih nihče ne lasti. Vedno je bilo poudarjeno, da bo oprema predmet dogovora : ali jo tožeča stranka odpelje ali odproda koncesionarki. Prav tako si nihče ne lasti zaloge zdravil, ki bo tudi predmet dogovora in pogajanj. Komu pa bo občina B. oddajala najem svojih prostorov, pa bo zanesljivo odločala občina sama po skrbnem preudarku in v splošno korist. S koncesionarko je že sklenjena pogodba za najem poslovnih prostorov. Koncesionarka izpolnjuje vse pogoje Zakona o lekarniški dejavnosti. Da je lekarna B. velikega pomena za organizacijsko strukturo in bodoče poslovanje tožeče stranke, je za stranko z interesom nova informacija. Vse doslej je bila lekarna B. obravnavana kot breme zavoda, kot poslovno neuspešna, čeprav ji stranka z interesom niti najemnine ni zaračunavala. Stranka z interesom zato ocenjuje, da je predmetna tožba popolnoma neosnovana; z nobeno odločitvijo stranka z interesom ni posegla izven zakonskih okvirjev, nikogar ne ogroža, pač pa želi svojim občanom in drugim uporabnikom omogočiti kar najboljšo oskrbo z zdravili in zdravstvenimi pripomočki.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 24. 11. 2009 navaja, da občina B. v tem upravnem sporu ne more imeti položaja stranke z interesom, saj ji odprava izpodbijanih odločb ne bo šla v neposredno škodo, ker sta predmet odločb verifikacija lekarne in vpis koncesionarke v register zasebnih zdravstvenih izvajalcev, to pa pomeni, da odprava izpodbijanih odločb neposredno prizadene le koncesionarko. Bistveni predmet odločb, ki se izpodbijata, je ugotavljanje ali lekarna izpolnjuje pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti, predpisane v Pravilniku. Vse te pogoje mora lekarna izpolnjevati že ob izdaji odločbe, sicer je ni mogoče verificirati, niti ni mogoče stranke z interesom vpisati v register zasebnih zdravstvenih delavcev, četudi ji je občina podelila koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti. Koncesionarka pa ne izpolnjuje pogojev za verifikacijo lekarne in vpis v predmetni register, kar potrjuje okoliščina, da si občina prizadeva za potrebe koncesionarke pridobiti opremo od tožeče stranke. Izpodbijani odločbi je podpisal državni sekretar, ki nima pooblastila za izdajanje upravnih odločb. Stranka z interesom A.A. v prvi pripravljalni vlogi vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, oporeka zahtevku in navedbam tožeče stranke in dodaja, da je navedba tožeče stranke, da je v postopku izpodbijanih odločb izkazovala izpolnjevanje pogojev za lekarniško dejavnost z materialnimi kapacitetami tožeče stranke (zaloge in oprema) zmotna, ker premoženje tožeče stranke, ki služi izključno prebivalcem ene občine in katerega ustanoviteljica je ena od novonastalih občin, pripada tej občini, v skladu z Dogovorom o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij med MO Novo mesto, občino Šentjernej in občino B. Občina B. je pravna naslednica občine Novo mesto na svojem teritoriju in kot pravna naslednica nastopa kot ustanoviteljica tožeče stranke, čeprav ji organi tožeče stranke onemogočajo oziroma otežujejo sodelovanje pri upravljanju zavoda. Poslovalnica tožeče stranke v B. je vedno služila in je bila namenjena izključno prebivalcem območja občine B. in okoliških vasi, deluje pa v poslovnem prostoru te občine, zato celotno premoženje tožeče stranke pripada občini B. Stranka z interesom tudi trdi, da v postopku izdaje izpodbijanih odločb, pogojev za opravljanje lekarniške dejavnosti ni izkazovala s sredstvi tožeče stranke, pač pa je izkazovala le to, da želi občina na sporazumen in sprejemljiv način doseči izselitev tožeče stranke iz njenega prostora in te prostore prepustiti koncesionarki. Tako so za presojo bistveni pravni akti in sicer že omenjeni dogovor o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij med MO Novo mesto in občinama Šentjernej in B. Tožeča stranka ne more ravnati v nasprotju z dogovori, ki so jih sklenili njeni ustanovitelji in se nanašajo nanjo kot javni zavod, saj ne gre za podjetje z lastno poslovno voljo, vodstvo zavoda pa tudi ni samostojno kot poslovodstvo podjetja, kar naj se upošteva pri presoji aktivne legitimacije tožeče stranke, saj za vložitev tožbe ne obstaja odločitev ustanoviteljev oziroma organov zavoda. Direktor zavoda namreč po določbah statuta nima pristojnosti sam odločati o organizaciji zavoda, pač pa o tem odloča svet zavoda in predloge podaja strokovni svet, v svetu zavoda pa soodločajo ustanovitelji in delavci tožeče stranke, torej tudi stranke z interesom - občine - po svojih predstavnikih. Stranka z interesom zato predlaga, da sodišče najprej presodi, ali ima vodstvo zavoda pristojnost samo odločati oziroma vztrajati pri delovanju poslovalnice v B., potem, ko se je občina B. osamosvojila od občine Novo mesto in izrazila voljo, da lekarniško dejavnost nadaljuje drugače in ali za tako potegovanje obstaja volja ustanoviteljev ter ali je na tej podlagi tožeča stranka oziroma njeno zastopstvo legitimno vložila tožbo. Tudi navedbe tožeče stranke, da bi morala lekarna izpolnjevati vse pogoje po Pravilniku ob izdaji izpodbijane odločbe, so neutemeljene. Pravilnik tega ne določa, temveč za izdajo odločbe zadošča vloga z izjavo, da lekarna izpolnjuje pogoje, ki jih določa Pravilnik. Jasno je namreč, da koncesionar pred datumom pričetka dejavnosti, navedeni v odločbi o vpisu v register, ne pridobi upravičenja za poslovanje svoje lekarne, pred vpisom v register zasebnih zdravstvenih delavcev pa ne pridobi niti upravičenja za poslovanje lekarne in tudi ne pravne sposobnosti za sklepanje poslov v tej dejavnosti. Zato lekarnar - koncesionar ne more izpolnjevati vseh pogojev ob izdaji odločbe, temveč se z izjavo zaveže, da bo do datuma začetka veljavnosti to izpolnil oziroma poda jamstvo, da je sposoben izpolniti te pogoje. Tudi vsi scenariji glede zagotovitve zalog in opreme, ki si jih zamišlja tožeča stranka, so čiste domneve, saj tožeča stranka ne ve in ne more vedeti, kje in od koga bo stranka z interesom nabavljala zdravila in druge artikle, s kom ima sklenjene dogovore, s kom bo sklenila delovno razmerje in kje bo nabavila opremo. Občina B. se je stranki z interesom zavezala izročiti v najem poslovni prostor lekarne, ki ga zaseda tožeča stranka, ravno tako je občinski svet sprejel sklep o podelitvi koncesije stranki z interesom, na podlagi katerega je občina izdala odločbo o podelitvi koncesije in s stranko z interesom sklenila koncesijsko pogodbo, v kateri se je občina zavezala skleniti najemno pogodbo za lekarniške prostore. Tožeča stranka zato ne le nezakonito, brez plačila vztraja v njeni nepremičnini, pač pa s predmetno tožbo posega v suverenost lokalne skupnosti in blokira njeno odločitev, zato o njenem interesu ne more biti dvoma. Glede sklicevanja na določbo 2. odstavka 3. člena Odloka o opravljanju lekarniške dejavnosti na območju občine B., stranka z interesom opozarja, da je določba deklaratorna in povzema stanje ob sprejemu Odloka dne 10. 6. 2008, ne predstavlja pa zagotovila, da bo tožeča stranka časovno neomejeno izvajala lekarniško dejavnost na območju občine B., saj sicer ne bi bila potrebna določba 2. člena istega Odloka. Občinski svet je zaradi te nejasnosti na 27. redni seji dne 1.12.2009 sprejel Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o opravljanju lekarniške dejavnosti na območju občine B., s katerim je spremenil vsebino 3. člena Odloka, ki sedaj ne določa več, da lekarniško dejavnost opravlja javni zavod s sedežem v Novem mestu in da naj bi to bila tožeča stranka. Poleg tega je pooblastilo ministra državnemu sekretarju D.D. jasno in obsega vodenje in koordinacijo nalog ter podpisovanje dokumentov s področja Ministrstva za zdravje ter ZLD v 6. členu določa, da verifikacijsko odločbo izda ministrstvo in ne minister.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 3.2.2010, glede na toženkin odgovor na tožbo, navaja, da sta bili obe izpodbijani odločbi izdani le teden dni po tistem, ko je koncesionarka podala vlogo za verifikacijo lekarne, ne da bi tožena stranka vlogo koncesionarke vročila v izjasnitev tožeči stranki, katere verifikacija se je ukinjala in tudi ne, da bi toženka za ugotovitev, ali sta zahtevka koncesionarke utemeljena, vodila ugotovitveni postopek. Sklicuje se na določbe 5. in 6. člena ZLD in na določbe od 138. do 206. člena ZUP. Vse, kar je navajala koncesionarka v svoji vlogi, je tožena stranka povzela kot resnično, povsem pavšalno izjavo koncesionarke, češ da pod kazensko in materialno odgovornostjo izjavlja, da se pogoji za opravljanje dejavnosti niso spremenili. Tožena stranka je pri tem prezrla, da naj bi šlo za situacijo spremembe izvajalca lekarniške dejavnosti in torej v tem pogledu za novo lekarno. V postopku pred izdajo izpodbijanih odločb je tožena stranka prezrla tudi opozorilo, ki ga je Lekarniška zbornica Slovenije podala v svojem mnenju z dne 17. 12. 2008, da je bila lekarna B. v mrežo javne lekarniške službe uvrščena na podlagi potrdila takratne MO Novo mesto o gravitaciji prebivalcev KS F. in KS G. k lekarni v B., torej bi morala občina B. koncesionarki podeliti koncesijo za celotno območje obstoječe lekarne in ne samo za področje občine B., kar pomeni, da bi občina B. koncesijo lahko podelila le v soglasju z občino Šmarješke Toplice, ki je nastala z delitvijo MO Novo mesto. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da je tožeča stranka dolžna svoj status urejati s svojimi ustanovitelji in ne z ministrstvom, saj je o postopku za verifikacijo lekarne odločalo pristojno Ministrstvo za zdravje. Zmotne so tudi trditve tožene stranke o tem, da naj bi tožeča stranka prenehala z opravljanjem lekarniške dejavnosti na območju občine B. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeča stranka v zvezi z navedbami pripravljalnega spisa koncesionarke navaja, da si ta stranka z interesom zmotno razlaga domet upravnega spora in postopek obremenjuje z navedbami, ki se predmeta odločanja ne tičejo. Predmet presoje sta le odločba o verifikaciji koncesionarkine lekarne in odvzemu verifikacije tožeči stranki ter odločba o vpisu koncesionarke v register zasebnih zdravstvenih delavcev, ki se presojata po pravnem in dejanskem stanju v času njune izdaje, zato je sklicevanje stranke z interesom na naknadno pridobljena sredstva ZZSS in spremembe Odloka o opravljanju lekarniške dejavnosti na območju občine B., neupoštevno. Tožeča stranka vztraja, da stranka z interesom ne razpolaga z ustrezno opremo. To skuša utemeljiti s tem, da bi od občine B. prejela v uporabo tudi obstoječo opremo lekarne tožeče stranke, vendar pa ob tem prezre pogodbo za najem poslovnih prostorov za opravljanje lekarniške dejavnosti, iz katere izhaja, da se v najem oddajajo neopremljeni prostori. Pravne presoje ne vzdrži niti utemeljevanje stranke z interesom, da je celotno premoženje tožeče stranke, ki se nahaja v obstoječi lekarni B., last občine B. Pri tem stranka z interesom prezre določbe Odloka o ustanovitvi Dolenjskih lekarn Novo mesto, ki v 9. členu določa, da je premoženje zavoda skupna last ustanoviteljic in da s premoženjem upravlja zavod. Ustanoviteljice zavoda pa so vse občine, ki so nastale iz nekdanjih občin Črnomelj, Metlika, Novo mesto in Trebnje. Dogovor o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij med MO Novo mesto in občinama Šentjernej in B. z dne 26. 7. 1999 učinkuje le inter partes, zato ne derogira določb 9. člena Odloka o ustanovitvi Dolenjskih lekarn Novo mesto in posledično tudi ne more pripeljati do tega, da bi oprema tožeče stranke, ki se nahaja v obstoječi lekarni B., postala izključna last občine B. Zato občina B. z opremo tudi ne more razpolagati tako, da bi jo prepustila v uporabo koncesionarki. Odraz resničnega dejanskega in pravnega stanja tudi ni zatrjevanje stranke z interesom, da dejavnost in premoženje lekarne B. služita izključno prebivalcem občine B., saj je bila lekarna B. v mrežo javne lekarniške službe uvrščena na podlagi potrdila takratne MO Novo mesto o gravitaciji prebivalcev KS F. in KS G. k lekarni v B. Gre torej za krajevni skupnosti, iz katerih je kasneje nastala občina Šmarješke Toplice, katere prebivalci še vedno gravitirajo k lekarni B. Stranka z interesom si zmotno razlaga, da so z enostransko sprejetim Odlokom o opravljenju lekarniške dejavnosti na območju občine B. derogirane določbe 1. člena Odloka o ustanovitvi Dolenjskih lekarn Novo mesto. Ker ustanoviteljice Odloka o ustanovitvi Dolenjskih lekarn Novo mesto niso spremenile, še vedno velja, da tožeča stranka opravlja dejavnost na območju vseh ustanoviteljic. Prav tako ustanoviteljice niso sprejele nobenega drugega pravnega akta, iz katerega bi izhajalo, da tožeča stranka preneha z izvajanjem lekarniške dejavnosti na območju občine B. kot ene od ustanoviteljic tožeče stranke. Vodstvo zavoda je zato na veljavni Odlok o ustanovitvi Dolenjskih lekarn Novo mesto vezano in je posledično dolžno zagotoviti opravljanje dejavnosti skladno z zakonom. Stranka z interesom tudi brez pravne podlage dvomi v aktivno legitimacijo oziroma upravičenost za zastopanje tožeče stranke v tem upravnem sporu, saj, kot je že bilo pojasnjeno, se ta upravni spor nanaša na vprašanje verifikacije obstoječe lekarne tožeče stranke in zato ne posega v razmerje med tožečo stranko in njenimi ustanovitelji oziroma v razmerja med ustanovitelji tožeče stranke. Da je temu tako, pove že dejstvo, da je tožena stranka izpodbijani odločbi vročila tožeči stranki in ne njenim ustanoviteljem. Verifikacija lekarne je predpostavka za tekoče delo v posamezni lekarniški enoti zavoda. Skladno s 5. členom Odloka o ustanovitvi Dolenjskih lekarn Novo mesto pa delo zavoda organizira in vodi direktor zavoda, ki je tudi odgovoren za vodenje zavoda. Prav tako v upravni zadevi, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če s predpisi o organizaciji tega organa ni določeno drugače. Jasno je torej, da odločbe iz pristojnosti Ministrstva za zdravje izdaja minister. Predstojnik organa lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, le za odločanje v upravnih zadevah iz določene vrste zadev; obravnavano pooblastilo državnemu sekretarju za podpis dokumentov s področja MZ, pa po vsebini ni pooblastilo za odločanje o upravnih zadevah določene vrste.

Stranka z interesom A.A. v drugi pripravljalni vlogi navaja, da je na trditve tožeče stranke iz XII. točke pripravljalne vloge z dne 3.2.2010 že odgovorila v prvi pripravljalni vlogi. Dalje navaja, da ZLD in Pravilnik nikjer ne določata, da bi moralo ministrstvo v postopku verifikacije lekarne izvajati poseben ugotovitveni postopek in tudi ne določata obveznega ogleda lekarne. 32. in 33. člen Pravilnika urejata formaliziran ugotovitveni postopek, na podlagi vloge in izjave, ki se podata na predpisanem obrazcu. Dejstvo, da se po 33. členu Pravilnika oblikuje tričlanska komisija, ne pomeni, da bi bil ugotovitveni postopek kaj drugačen oziroma, da bi bil obvezen ogled lekarniških prostorov, če za verifikacijo zadostujejo listine; kot izrecno določa 32. člen Pravilnika, pa za verifikacijo zadostuje pisna izjava. Ogled prostorov v konkretnem primeru ni bil potreben tudi zato, ker naj bi se lekarniška dejavnost z novim nosilcem izvajala v istih prostorih, za katere že obstaja predhodna verifikacija. Glede na to, da je tožena stranka verificirala lekarno tožeče stranke v istih prostorih, je v dokaznem ugotovitvenem postopku zadostoval vpogled v listine, med drugim najemno pogodbo za prostore, v katerih se je dejavnost doslej že opravljala, torej je zadostoval skrajšani ugotovitveni postopek. Vse navedbe v zvezi z opremo za opravljanje lekarniške dejavnosti tožeče stranke so nedokazane in nerelevantne, saj stranka z interesom ni zaprosila za verifikacijo z namenom škodovati tožeči stranki, pač pa z interesom opravljati lekarniško dejavnost v lekarni, ki jo zaseda tožeča stranka in je v ta namen sklenila koncesijsko pogodbo in najemno pogodbo za prostore. Navedbe tožeče stranke v zvezi s skupno lastnino ustanoviteljic na opremi Lekarne B. so brezpredmetne, ker stranka z interesom nikoli ni zahtevala izročitve te opreme in nanjo tudi ni računala. Želi le, da tožeča stranka izprazni prostore, do katerih nima pravice in do katerih je upravičena stranka z interesom. S tem, ko v njih vztraja tožeča stranka, stranki z interesom nastaja škoda zaradi izgubljenega dohodka, kar ji bo morala tožeča stranka povrniti. S stališča najema prostorov je namreč ravnanje tožeče stranke protipravno. Ne drži, da naj bi Odlok o ustanovitvi tožeče stranke posegal v veljavnost Odloka o opravljanju lekarniške dejavnosti na območju občine B., saj je bil slednji sprejet v ustavno določeni suverenosti lokalne skupnosti in ureja izvajanje javne službe. Odlok o ustanovitvi zavoda je statusna listina, ki nima nikakršnega vpliva na pristojnost in način zagotavljanja javne službe v posamični lokalni skupnosti. Trditve tožeče stranke pod točko XV. so pravno zgrešene, kot je obrazloženo v 7. točki navedb stranke z interesom.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2010 navaja, da se stranka z interesom zmotno zavzema za pravilnost izvedbe poenostavljenega ugotovitvenega postopka po 32. členu Pravilnika o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti, saj so organi prvenstveno dolžni upoštevati postopkovna pravila, predpisana na ravni zakona, torej v ZUP in ne v podzakonskih aktih, kot je Pravilnik. Vztraja, da bi zato v konkretnem primeru moral upravni organ izvesti posebni ugotovitveni postopek. Obe izpodbijani odločbi sta bili namreč nezakonito izdani tudi zato, ker upravni organ tožeči stranki, katere verifikacija se z izpodbijano odločbo ukinja, v postopku ni omogočil izjave in ji je s tem onemogočil zavarovanje in uveljavljanje pravic in koristi v zvezi z verificirano lekarno. V postopku pred izdajo izpodbijanih odločb niso bila ugotovljena vsa pravotvorna dejstva in okoliščine, kar je pripeljalo do tega, da je verificirana koncesionarkina lekarna, ki ne izpolnjuje pogojev za obratovanje. Stranka z interesom v svojih navedbah posredno priznava, da v času izdaje izpodbijanih odločb ni razpolagala in tudi še do danes ne razpolaga s potrebno opremo za lekarno, kar posledično pomeni, da tudi ne izpolnjuje pogojev za verifikacijo lekarne.

V nadaljevanju je tožeča stranka dne 26. 7. 2010 sodišču dostavila tudi načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, ki se nanaša na obravnavano zadevo, ki je bilo na spletni strani te Komisije objavljeno dne 21. 7. 2010, zato ga sodišče iz tega razloga ni posebej dostavljalo drugim strankam v postopku.

Stranke z interesom, občine MO D. in ... kot ustanoviteljice javnega zavoda C., niso podale odgovora na tožbo.

Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. O zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe je sodišče odločalo posebej in s sklepom opr. št. I U 1539/2009 z dne 4. 11. 2009 odločilo, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Zoper ta sklep je stranka z interesom A.A. vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje hkrati s pritožbo. S sklepom opr. št. I U 1539/09 z dne 19. 11. 2009 je predlog za vrnitev v prejšnje stanje sodišče zavrnilo, imenovana stranka z interesom pa se je zoper ta sklep pritožila, vendar je bila njena pritožba s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 511/2009 z dne 16. 12. 2009 zavrnjena, njena pritožba zoper izdano začasno odredbo pa zavržena s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. I U 531/09 z dne 6. 1. 2010. K prvi točki izreka : Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi sta predmet presoje uvodoma navedeni izpodbijani odločbi tožene stranke o verifikaciji koncesionarkine lekarne B. ter o prenehanju veljavnosti odločbe tožene stranke št. 5012-20/2005-4 z dne 26. 10. 2005 (Prva izpodbijana odločba) in (posledično) o vpisu koncesionarke A.A. v register zasebnih lekarniških delavcev (Druga izpodbijana odločba).

Ker se torej predmetni upravni spor ne nanaša zgolj na verifikacijo lekarne koncesionarke A.A., pač pa hkrati na razveljavitev predhodno izdane odločbe (št. 5012-20/2005-4 z dne 26. 10. 2005 o verifikaciji lekarne B. javnega zavoda C., izdane z veljavnostjo 5 let), na podlagi katere v tej lekarni že opravlja lekarniško dejavnost tožeča stranka, sodišče ni moglo pritrditi navedbam stranke z interesom A.A., da bi tožeča stranka ne imela pravnega interesa za ta upravni spor. Prav tako sodišče ni moglo pritrditi navedbam tožeče stranke, da bi stranka z interesom - občina B. - ne imela pravnega interesa za ta upravni spor. Le-ta namreč kot lokalna skupnost na podlagi določila 5. alinee 1. odstavka 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 in nadaljnje spremembe) med drugim skrbi v okviru svojih pristojnosti tudi za lokalne javne službe, med katere se upoštevaje določilo 1. odstavka 2. člena ZLD uvršča tudi lekarniška dejavnost. Zato ji je v tem upravnem sporu po mnenju sodišča potrebno priznati pravni interes, kar ji nenazadnje omogoča, da ga tudi s pravnimi sredstvi učinkovito zasleduje in s tem udejanja svojo pravno korist. Opredelitev lekarniške dejavnosti in pogoje za opravljanje le-te ureja Zakon o lekarniški dejavnosti, podrobneje pa na njegovi podlagi izdan Pravilnik. Po določbi 1. odstavka 5. člena ZLD mora imeti lekarna ustrezne kadre, prostore in opremo glede na obseg dejavnosti, ki jo opravlja ter primerno zalogo in vrste zdravil. Po določbi 6. člena ZLD lahko lekarna oziroma njena podružnica prične opravljati lekarniško dejavnost, ko ministrstvo, pristojno za zdravstvo, ugotovi, da izpolnjuje kadrovske pogoje in pogoje glede prostorov in opreme, določene s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Po določbi 31. člena Pravilnika ministrstvo v postopku verifikacije lekarne ugotovi, ali lekarna izpolnjuje predpisane pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti in skladno s svojimi ugotovitvami določi, katera strokovna dela iz 3. člena tega Pravilnika lekarna lahko opravlja. Po določbi 32. člena Pravilnika se verifikacija lekarne opravi vsakih 5 let, postopek verifikacije se začne na predlog javnega zavoda ali koncesionarja, ki ga ta vloži v 30-ih dneh pred potekom odločbe o verifikaciji in mora predlog vsebovati vlogo, v kateri javni zavod ali koncesionar izjavi, da lekarna izpolnjuje pogoje, določene s tem pravilnikom in opredeli, katera strokovna dela iz 3. člena tega pravilnika opravlja. V 33. členu Pravilnika pa je določeno, da mora ne glede na prejšnji člen javni zavod ali koncesionar v 30-ih dneh pred začetkom opravljanja lekarniške dejavnosti oziroma takoj po opravljeni spremembi podati vlogo za verifikacijo lekarne, med drugim, če gre za novo lekarno, tako da v tem primeru izpolnjevanje pogojev ugotavlja 3-članska komisija, ki jo imenuje ministrstvo in morata biti najmanj dva člana komisije farmacevtska strokovna delavca; komisija pa o svojem delu vodi zapisnik in na podlagi ugotovitev komisije ministrstvo izda odločbo.

Sodišče po vpogledu podatkov in listin v spisu ter na podlagi citiranih zakonskih in podzakonskih določb ugotavlja, da izpodbijani odločbi tožene stranke nista pravilni in zakoniti.

Tožena stranka je pri izdaji izpodbijanih odločb (št. 1600-94/08-16 z dne 25. 8. 2009 in št. 1600-94/08-17 z dne 26. 8. 2009) izhajala zgolj iz izjave vlagateljice A.A. v njeni vlogi (z dne 10. 8. 2009) za (prvo) verifikacijo (njene) lekarne, da (njena) Lekarna B. koncesionarke A.A. izpolnjuje v Pravilniku določene pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti, ne da bi v zadostni meri ugotovila pravno relevantne dejanske okoliščine konkretne sporne zadeve v skladu s temeljnimi načeli Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zlasti z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi (7. člen ZUP) in z načelom materialne resnice (8. člen ZUP), kar bi šele v dejanskem pogledu utemeljevalo pravilno in zakonito odločitev tožene stranke o predmetni vlogi A.A. (z dne 10. 8. 2009), na podlagi katere sta bili izdani obe uvodoma navedeni izpodbijani odločbi, ob istočasni razveljavitvi predhodno izdane odločbe tožene stranke št. 5012-20/2005-4 z dne 26. 10. 2005 (na vlogo javnega zavoda C. – sedaj tožeče stranke o verifikaciji lekarne B. javnega zavoda C. za obdobje 5-ih let t.j. z veljavnostjo do 26. 10. 2010). Okoliščini, da v (istih) poslovnih prostorih isto dejavnost na podlagi predhodno izdane dokončne in pravnomočne odločbe tožene stranke o verifikaciji lekarne B. javnega zavoda C. št. 5012-20/2005-4 z dne 26. 5. 2005, že opravlja tožeča stranka, pa v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb tožena stranka ni namenila potrebne pozornosti v skladu s temeljnimi načeli postopka po določilih ZUP (8. in 9. člen ZUP). Veljavno (dokončno in pravnomočno) odločbo o verifikaciji lekarne tožeče stranke na istem naslovu je z izrekom Prve izpodbijane odločbe pod točko 4 zgolj razveljavila, čeprav v svoji obrazložitvi ni navedla nobene pravne niti dejanske podlage za tak poseg v pridobljene pravice tožeče stranke izhajajoče iz navedene dokončne in pravnomočne odločbe, ki jo je tožena stranka predhodno izdala že dne 26. 10. 2005 z veljavnostjo 5-ih let. Veljavne odločbe o verifikaciji lekarne tožeče stranke namreč zgolj zato, ker naj bi na istem naslovu isto (lekarniško) dejavnost opravljala na novo koncesionarka A.A., po mnenju sodišča ni mogoče razveljaviti, saj za to ni podlage v zakonu. Tožeča stranka si je namreč že predhodno pridobila pri toženi stranki odločbo o vefikaciji njene lekarne B., ki je bila izdana za opravljanje lekarniške dejavnosti v poslovnih prostorih na navedeni točno določeni lokaciji in do (točno) določenega datuma, to je do 26. 10. 2010. Poleg tega tožena stranka, kot visoko strokovno specializiran upravni organ, ki deluje v svojstvu varstva širšega javnega interesa, v postopku odločanja pred izdajo izpodbijanih odločb tožeči stranki, ki nedvomno ima pravni interes za udeležbo v postopku zaradi zavarovanja svojih pridobljenih pravic in pravnih koristi, v nasprotju z določili 9. in 145. člena ZUP ter 1. odstavka 154. člena ZUP ni omogočila udeležbe v postopku oziroma ji ni dala možnosti, da bi se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, sploh lahko izjasnila pred izdajo obeh izpodbijanih odločb, na kar v tožbi, po presoji sodišča utemeljeno, opozarja tožeča stranka.

Glede na razloge, navedene v sodbi, je po oceni sodišča ostalo dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, bistveno kršena pa so bila tudi pravila postopka ter posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo (ZLD). Sodišče je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, odpravilo obe izpodbijani odločbi z dne 25. in 26. 8. 2009 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo torej morala tožena stranka upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZUP razpisati (obligatorno) ustno obravnavo in izvesti potrebne dokaze v skladu z določili 8. in 9. člena ZUP ter na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka šele ponovno odločiti o predmetni vlogi A.A., na podlagi katere je tožena stranka izdala obe uvodoma navedeni izpodbijani odločbi, pri tem pa presoditi vse odločilne okoliščine obravnavane sporne zadeve. V ponovljenem postopku pa bo morala k postopku pritegniti tudi tožečo stranko ob upoštevanju določil 1. odstavka 145. člena in 1. odstavka 154. člena ZUP.

K drugi točki izreka : Sodišče je odločilo tudi o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče je tožeči stranki priznalo stroške na podlagi določil Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji senata in sta tožečo stranko v postopku zastopali pooblaščenki, ki sta odvetnici, zato so ji bili na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika priznani stroški v višini, kot izhaja iz izreka te odločbe.