Jedro

Do uvedbe in začetka stečaja ni mogoče vedeti, ali bo posel lahko oziroma bo izpodbojen ali ne. Če se stečajni postopek ne bi začel, za sporni posel ne bi bi veljalo nobeno izpodbojno obdobje. Glede na navedeno o pridobljeni pravici "neizpodbojnosti posla" pred začetkom stečaja ni mogoče govoriti. Pred začetkom stečaja tožeča stranka ni mogla pričakovati, da bodo za konkreten primer veljala določena stečajna pravila. Pričakovanje, da zakon ne bo spremenjen, ni pravno varovano. Spremenjeno pravilo o daljšem izpodbojnem obdobju 5 let ne učinkuje za nazaj, temveč za naprej. Velja le za tiste stečajne postopke, ki so se začeli po uveljavitvi novele.

Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev učinkov darilne pogodbe, a zato po oceni pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek ni nesklepčen. Tudi zgolj z razveljavitvijo učinka darilne pogodbe, to je razveljavitvijo zemljiškoknjižnih dovolil in spremembo v zemljiški knjigi, bo namreč učinek izpodbijanja dosežen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.393,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se v razmerju med toženo stranko in stečajnim dolžnikom M. P. razveljavi učinek darilne pogodbe med zakoncema, ki je bila sklenjena v notarskem zapisu SV 346/12 z dne 21. 3. 2012, in ki vsebuje zemljiškoknjižni dovolili, s katerimi je stečajni dolžnik M. P. prenesel lastninsko pravico do ½ od celote pri nepremičninah ID znak: 001 in ID znak: 002, oba k. o. 001 na toženo stranko (1. točka izreka). Ugotovilo je neveljavnost vknjižb lastninske pravice na podlagi zemljiškoknjižnih dovolil z dne 21. 3. 2012, ki sta bili izstavljeni v šestem in sedmem členu darilne pogodbe iz 1. točke izreka sodbe in se zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je obstajalo pred vknjižbami lastninske pravice na podlagi teh zemljiškoknjižnih dovolil, pri nepremičninah, navedenih v 1. točki izreka, izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist tožene stranke do ½ ter znova vpiše lastninska pravica v korist stečajnega dolžnika M. P. v deležu do ½ (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 7.465,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je kot upnica stečajnega dolžnika M. P., nad katerim se je 1. 6. 2017 začel postopek osebnega stečaja, zoper toženo stranko, kot zakonsko partnerico stečajnega dolžnika, uveljavljala zahtevek na izpodbijanje pravnega dejanja, ki ga je stečajni dolžnik sklenil v korist tožene stranke. Stečajni dolžnik in tožena stranka sta namreč 21. 3. 2012 sklenila Sporazum o ugotovitvi in priznanju skupnega premoženja ter o delitvi skupnega premoženja in darilno pogodbo med zakoncema, vse v notarskem zapisu SV 346/12. 6. Uvodoma je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala, da se ni opredelilo do njenih trditev o neskladnosti drugega odstavka 34. člena sprememb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (novela ZFPPIPP-G) z Ustavo RS. Z navedenim členom je bil spremenjen prvi odstavek 391. člena ZFPPIPP tako, da je bilo obdobje izpodbojnosti pravnih poslov dolžnika, ki je v postopku osebnega stečaja, podaljšano iz tri na pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja. Tožeča stranka je trdila, da se je triletno obdobje izpodbojnosti, ki ga je ZFPPIPP določal pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G dne 26. 4. 2016, izteklo, zaradi česar naj bi stranki sporne darilne pogodbe pridobili pravico, da se njun pravni posel šteje za neizpodbojnega.

7. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo v 19. točki obrazložitve in navedlo, da je prehodna določba drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G jasna, in sicer, da se spremenjena določba 391. člena ZFPPIPP uporablja za postopke osebnega stečaja, ki se začnejo po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G, to je po 26. 4. 2016. Ker se je stečajni postopek nad M. P. začel 1. 6. 2017, je kot pravno upoštevno štelo 5 letno obdobje izpodbojnosti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da spremenjeno pravilo o daljšem izpodbojnem obdobju 5 let ne učinkuje za nazaj, temveč za naprej. Velja le za tiste stečajne postopke, ki so se začeli po uveljavitvi novele. Slednjega ne spremeni sklicevanje tožeče stranke na odločbo US RS št. U-I-285/10, v kateri je US RS presojalo skladnost drugega odstavka 33. člena novele ZFPPIPP-A v zvezi z odgovornostjo aktivnih družbenikov za obveznosti družbe, ki je bila izbrisana iz registra brez likvidacije. Le-to je ugotovilo, da je novela v neskladju z Ustavo, v kolikor se nanaša na aktivne družbenike, ki jim je pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-A prenehalo članstvo v družbi.1 Navedena zadeva ni enaka obravnavani, v kateri gre za tek obdobja izpodbojnosti.2 Rok izpodbojnosti namreč ne teče od sklenitve posla, temveč je odločilen trenutek uvedbe in začetka stečaja. Do uvedbe in začetka stečaja zato nikakor ni mogoče vedeti, ali posel bo oziroma bo lahko izpodbojen ali ne. Če se stečajni postopek ne bi začel, za sporni posel ne bi veljalo nobeno izpodbojno obdobje. Glede na navedeno o pridobljeni pravici »neizpodbojnosti posla« pred začetkom stečaja ni mogoče govoriti. Pred začetkom stečaja tožeča stranka ni mogla pričakovati, da bodo za konkreten primer veljala določena stečajna pravila. Pričakovanje, da zakon ne bo spremenjen, ni pravno varovano. Navedenega stališča tožena stranka ne more spremeniti niti s sklicevanjem na odločbe US RS, s katerimi je slednje sprejelo v obravnavo ustavne pritožbe v zvezi s tretjim odstavkom 34. člena ZFPPIPP-G, ki se nanaša na 399. člen ZFPPIPP oziroma odpust obveznosti. V konkretnem primeru gre namreč za drugi odstavek 34. člena ZFPPIPP-G.3

8. Glede na vse navedeno pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in da citirane določbe ZFPPIPP-G ni razlagalo ustavno skladno, niso utemeljene.

9. Iz Sporazuma o ugotovitvi in priznanju skupnega premoženja z dne 21. 3. 2012 izhaja, da sta zakonca ugotovila, da sta sporni nepremičnini njuno skupno premoženje, čeprav iz takratnega stanja v zemljiški knjigi to ni izhajalo, saj sta bila vsak pri eni od spornih nepremičnin vknjižena kot izključna lastnika. Nato sta se s Sporazumom dogovorila, da sta sporni nepremični njuna solastnina, in sicer vsakega do deleža ½. Posledično sta del Sporazuma tudi zemljiškoknjižni dovolili tako enega kot drugega zakonca, s katerima dovoljujeta drugemu zakoncu, da se vsak pri eni sporni nepremičnini (tisti, pri kateri njegovo lastništvo ni bilo vknjiženo) vknjiži kot (so)lastnik do deleža ½. Na koncu pa sta sklenila še darilno pogodbo, s katero je stečajni dolžnik toženi stranki podaril svoj solastniški delež do ½ na obeh nepremičninah. Glede na to, da se je z obravnavanim tožbenim zahtevkom in sodbo sodišča prve stopnje razveljavil učinek darilne pogodbe, ne pa navedenega Sporazuma v celoti, je odločitev sodišča prve stopnje, da se vzpostavi prejšnje stanje tako, da se stečajni dolžnik na spornih nepremičninah »znova« vpiše kot lastnik do deleža ½, pravilna. Z navedenim Sporazumom sta namreč zakonca zgolj ugotovila kakšno je, ne glede na stanje vpisov v zemljiško knjigo, dejansko stanje, in sicer, da sta sporni nepremičnini njuno skupno premoženje. Zakonec namreč ne glede na stanje v zemljiški knjigi, originarno pridobi skupno lastnino, prehod v solastnino ali izključno lastnino enega od zakoncev pa mora imeti pravno poslovno podlago, v konkretnem primeru je podlaga navedeni Sporazum, iz katerega izhaja, da sta sporni nepremični njuna solastnina, vsakega do deleža ½. V kolikor zakonca ne bi hkrati oziroma takoj za tem sklenila še darilne pogodbe, bi se na podlagi Sporazuma pri obeh spornih nepremičninah vknjižil stečajni dolžnik do deleža ½. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da vknjižba lastninske pravice na nepremičnini z ID znakom 001 v korist stečajnega dolžnika do ½ ne predstavlja vzpostavitve prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov. Res je sicer, da stečajni dolžnik pri navedeni nepremičnini pred spornim poslom ni bil dejansko vknjižen kot lastnik, vendar glede na zgoraj navedene okoliščine, ko je že bilo izdano zemljiškoknjižno dovolilo tožene stranke stečajnemu dolžniku, da se na navedeni nepremičnini vknjiži kot solastnik do deleža ½, pa se to ni zgodilo, zaradi hkratne sklenitve darilne pogodbe, tožba zgolj zaradi navedenega ni nesklepčna. Zato za odločitev o zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja stečajnega dolžnika uporaba besedne zveze, da se »znova« vpiše lastninska pravica v korist stečajnega dolžnika M. P. v deležu do ½, niti ni bistvena. Namreč zgolj zaradi navedbe besede »znova«, ob sicer utemeljenem tožbenem zahtevku, tožba upoštevaje konkretne okoliščine ni nesklepčna.

10. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala s tem, da je bila s sporno darilno pogodbo zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika tako, da so zaradi tega upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (objektivni pogoj izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Tožena stranka je trdila in v pritožbi ponavljala, da prenos lastninske pravice na podlagi sklenjene darilne pogodbe ni bil neodplačen, saj je hkrati prevzela in plačala s hipoteko (na nepremičnini z ID znakom 002, k. o. 001) zavarovano terjatev upnika Banke d. d. (po prenosu terjatve z izčlenitvijo T. d. o. o.) v višini 210.000,00 EUR in 93.000,00 EUR (A3 in A4), in sicer iz svojega posebnega premoženja, to je kupnine za prodano nepremičnino parc. št. 99/7 k. o. 002. Trdila je, da ni ključno poimenovanje (darilne) pogodbe, temveč njen dejanski pomen. Navajala je tudi, da iz Sporazuma izhaja, da se le-ta ne nanaša na celotni obseg skupnega premoženja, zaradi česar bi bilo treba pri presoji (ne)odplačnosti ugotoviti celotni obseg skupnega premoženja.

Navedene pritožbene navedbe niso utemeljene. Iz same vsebine darilne pogodbe in ne njenega poimenovanja izhaja, da je le-ta neodplačne narave. V pogodbi sta stranki ugotovili, da drugih, s to pogodbo povezanih poslov, ni (str. 8 v prilogi A2). Prav tako sta se dogovorili za dosmrtno brezplačno pravico rabe spornih nepremičnin s strani darovalca (stečajnega dolžnika). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka plačila terjatve zavarovane s hipoteko ni dokazala oziroma da ni niti trdila, kdaj in koliko je plačala, kar po oceni pritožbenega sodišča drži, pri čemer pa se sodišče prve stopnje res ni opredelilo do informativnega izpiska odprtih postavk družbe T. d. o. o. z dne 2. 3. 2018 (B5) in potrdila o nakazilu z dne 9. 3. 2018 (B5 zadaj). Vendar zaradi tega ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju je namreč pravilno zaključilo, da četudi bi tožena stranka plačilo s hipoteko zavarovane terjatve dokazala, to sporne darilne pogodbe ne bi spremenilo iz neodplačne v odplačno. Darilna pogodba je bila namreč sklenjena 21. 3. 2012, tožena stranka pa je trdila oziroma iz priloženih listin izhaja, da naj bi bila s hipoteko zavarovana terjatev plačana šele leta 2018 in še to v okviru izvršilnega postopka In 107/2012 Okrajnega sodišča v Domžalah. Glede na vse navedene okoliščine konkretnega primera tudi, če bi tožena stranka plačilo dokazala, s tem ne bi dokazala, da je prišlo ob sklenitvi darilne pogodbe do hkratnega (vsaj ekvivalentnega) zmanjšanja obveznosti stečajnega dolžnika. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevano plačilo s hipoteko zavarovane terjatve, spornega posla oziroma sklenjene darilne pogodbe ne spreminja iz neodplačne v odplačno, pravilen. Poleg tega tožena stranka ni dokazala navedb, da je s plačilom s hipoteko zavarovane terjatve plačala tuj dolg ter s tem razbremenila stečajno maso. Da bi prevzela dolg od stečajnega dolžnika ni trdila, niti ni dokazala, da bi v to privolil hipotekarni upnik (prvi odstavek 428. člena OZ). Nadalje pa tudi, če bi izpolnila tuj dolg, bi s tem nanjo prešla upnikova pravica z vsemi ali nekaterimi stranskimi pravicami (274. in 275. člen OZ). Posledično bi torej tožena stranka pridobila regresno pravico do stečajnega dolžnika in se dejansko obseg pasive stečajne mase ne bi zmanjšal. Glede na navedeno niso utemeljeni pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava, kot tudi ne, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje tožene stranke in stečajnega dolžnika, in da bi moralo sodišče prve stopnje za presojo (ne)odplačnosti darilne pogodbe ugotavljati celotni obseg skupnega premoženja zakoncev.

11. V zvezi s tekom izpodbojnega obdobja je tožena stranka navajala, da je za vprašanje trenutka sklenitve izpodbijanega pravnega dejanja ključen datum sklenitve sporne darilne pogodbe, to je 21. 3. 2012. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo, in sicer v 20. točki izpodbijane sodbe. Sklicujoč se na sodno prakso (glej opombo 2 v izpodbijani sodbi) je zaključilo, da je odločilni trenutek vpis v zemljiško knjigo in ne že sklenitev zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla, v konkretnem primeru darilne pogodbe. Tožena stranka se je v dokaz nasprotnega sklicevala na sodno prakso, iz katere izhaja, da prenos lastninske pravice proti upnikom v odsvojiteljevem stečaju, ki se začne po izvršitvi razpolagalnega posla, učinkuje že na podlagi veljavnega zavezovalnega in razpolagalnega posla brez vpisa v zemljiško knjigo. Vendar v navedeni sodni praksi sodišča niso obravnavala izpodbijanja pravnih dejanj, zato za obravnavano zadevo ni pravno relevantna. Nasprotno pa so v sodni praksi, na katero se je sklicevala tožeča stranka in tudi sodišče prve stopnje, sodišča obravnavala izpodbijanje pravnih dejanj po Obligacijskem zakoniku (OZ) oziroma 257. členu OZ. Gre v bistvenem za enak institut, se pa po začetku stečajnega postopka za izpodbijanje uporabljajo določbe ZFPPIPP in preneha pravica do izpodbijanja po določilih OZ zato, ker se lahko v stečaju izpodbojni in povračilni zahtevek uveljavlja le za račun vseh upnikov. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je ključen trenutek vpis v zemljiško knjigo oziroma natančneje, vložitev zemljiškoknjižnega predloga in ne sklenitev darilne pogodbe (z zemljiškoknjižnimi dovolili). Vpis v zemljiško knjigo je bil v konkretnem primeru predlagan 17. 4. 2012 (plomba vpisana 18. 4. 2012), kar je v obeh primerih znotraj izpodbojnega obdobja (od 14. 4. 2012 do 1. 6. 2017), in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

12. Da je za presojo trenutka sklenitve izpodbijanega pravnega dejanja relevanten trenutek vpisa v zemljiško knjigo, velja tudi glede nepremičnine z ID znakom 001, ki je bila pred sklenitvijo Sporazuma in sporne darilne pogodbe v lasti tožene stranke do celote. Formalno se sicer zemljiško knjižno stanje glede te nepremičnine z izpodbijanim pravnim poslom res ni spremenilo. A kot že rečeno, je bila tudi navedena nepremičnina dejansko v skupni lasti zakoncev, na podlagi Sporazuma pa je postala njuna solastnina, vsakega do deleža ½. Zato za obe nepremičnini, ki sta predmet spornega pravnega posla, velja, da je ključen trenutek vpis v zemljiško knjigo oziroma natančneje vložitev zemljiškoknjižnega predloga.

13. Nadalje je glede teka obdobja izpodbijanja oziroma trenutka uvedbe postopka osebnega stečaja tožena stranka navajala, da iz otvoritvenega poročila stečajne upraviteljice, ki je javna listina, izhaja, da je bil le-ta uveden 18. 4. 2012. Navedeno sicer drži, a je tožeča stranka dokazala, da je predlog za začetek postopka osebnega stečaja vložila 14. 4. 2017 (A30 in A15). Poleg potrdila o oddani priporočeni pošiljki na dan 14. 4. 2017 je v spis predložila tudi Predlog za začetek postopka osebnega stečaja, na katerem je dohodna štampiljka sodišča, iz katere izhaja, da je bil predlog poslan sodišču s priporočeno pošto dne 14. 4. 2017 (A30). Navedena listina z odtisnjeno dohodno štampiljko sodišča predstavlja javno listino, zato ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi tožeča stranka z zasebnimi listinami dokazovala trenutek vložitve predloga za začetek postopka osebnega stečaja. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil stečajni postopek uveden 14. 4. 2017, pravilen. Ker je bil stečajni postopek uveden 14. 4. 2017, vprašanje, ali je bil zemljiškoknjižni predlog vložen 17. 4. 2012 ali 18. 4. 2012, za odločitev ni bistveno. V vsakem primeru je bil namreč izpodbijani posel sklenjen znotraj petletnega obdobja izpodbojnosti. Zato očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do njenih navedb v zvezi z uvedbo postopka osebnega stečaja in trenutka vložitve zemljiškoknjižnega predloga, ni utemeljen.

14. Kot je to navedlo že sodišče prve stopnje, ZFPPIPP sicer nima izrecne določbe, zoper koga se vloži izpodbojna tožba, a navedeno določa drugi odstavek 259. člena OZ, ki jasno določa, da se izpodbojna tožba vlaga zoper pridobitelja koristi, pri čemer navedeno izhaja tudi iz pravne teorije (dr. Plavšak N., ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2008. str. 217; Komentar ZFPPIPP, Tax-Fin-Lex, Ljubljana, 2017, str. 662) in sodne prakse (VS Sodba II Ips 35/2000 z dne 20. 4. 2000, VSL sklep I Cp 1427/2001 z dne 10. 10. 2001, VSL sodba III Cp 2825/2010 z dne 17. 11. 2010). Prav tako se zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice (prvi odstavek 244. člena ZZK-1). V pritožbi se je tožeča stranka sicer sklicevala na odločbo VSK Cpg 66/2015, ki pa z obravnavano zadevo ni popolnoma primerljiva. V navedeni zadevi je namreč šlo za prerekanje ločitvene pravice iz razloga, ker le-ta temelji na izpodbojnem pravnem dejanju. Poleg tega gre le za eno odločbo, ki še ne predstavlja relevantne sodne prakse, sodišče prve stopnje pa se je na drugi strani oprlo na več različnih odločb. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pravilno izpodbojno tožbo vložila le zoper toženo stranko.

15. Nadalje tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka postaviti oblikovalni zahtevek na razveljavitev zavezovalnega posla ter kondikcijski zahtevek za izbris pravice, in ne zahtevka na razveljavitev učinka darilne pogodbe. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razveljavitev učinkov darilne pogodbe, ne pa same darilne pogodbe, a je končna posledica v bistvu enaka (prim. sodba VS RS II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019). Bistvo zahtevka, oprtega na tretji odstavek 275. člena ZFPPIPP je namreč, da se spremeni zemljiškoknjižno stanje. Tej pravni posledici pa v svojem bistvu tožbeni zahtevek ustreza. Pravna teorija (dr. Nina Plavšak: ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2008) sicer zastopa stališče, da se pri neodplačnih poslih (npr. darilnih pogodbah) izpodbije zavezovalni pravi posel, saj nato posebni zahtevek za razveljavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni potreben (str. 209, 210 in 214). Slednje pa še ne pomeni, da je zahtevek na razveljavitev učinkov darilne pogodbe nesklepčen, le zavezovalni pravni posel je ostal veljaven. Tudi zgolj z razveljavitvijo učinka darilne pogodbe, to je razveljavitvijo zemljiškoknjižnih dovolil in spremembo v zemljiški knjigi, bo namreč učinek izpodbijanja pravnega dejanja stečajnega dolžnika dosežen (½ delež lastništva na spornih nepremičninah bo vrnjen stečajnemu dolžniku oziroma stečajni masi).

16. Iz 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ničnosti spornega pravnega posla ni presojalo, ker tožeča stranka ni postavila ustreznega ničnostnega zahtevka, predvsem pa zato, ker je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo že iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj. Ocena prvostopenjske sodnice, da je očitno, da je bil namen izpodbijanega pravnega dejanja prenos premoženja iz sfere stečajnega dolžnika v sfero tožene stranke, v konkretnih okoliščinah ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj in ne zahtevku na ugotovitev ničnosti spornega pravnega posla. Nasprotne pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

17. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1.875 točk (tarifna št. 21/1) in materialne stroške v višini 28,75 točk (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife), skupaj 1.903,75 točk oziroma 1.142,25 EUR, z 22 % DDV pa 1.393,55 EUR. Navedene stroške je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Navedlo je: čeprav je drugi odstavek 33. člena ZFPPIPP-A določal, da se spremenjeni šesti in sedmi odstavek 442. člena zakona uporabljata za gospodarske družbe, ki so izbrisane iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi ZFPPIPP-A, se je časovno obdobje dveh let pred izbrisom družbe iz sodnega registra, za katerega odgovarjajo nekdanji družbeniki izbrisane družbe za njene obveznosti, nanašalo na čas pred uveljavitvijo ZFPPIPP-A. To pomeni, da je zakonodajalec za nazaj določil posledice, izhajajoče iz dejanskega stanja, ki je nastopilo pred uveljavitvijo ZFPPIPP-A, in te posledice povratno razglasil za pravno pomembne. Zato je izpodbijana določba učinkovala tako, da se je z njo posegalo v pravni položaj nekdanjih družbenikov izbrisanih družb, če jim članstvo v družbi ni prenehalo pred več kot dvema letoma od dneva izbrisa družbe iz sodnega registra. Zakonodajalec je s tem z učinkom za nazaj posegel v položaj tistih družbenikov, ki jim je članstvo v družbah, izbrisanih iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi ZFPPIPP-A, prenehalo pred manj kot dvema letoma od trenutka izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije, ki je bila izbrisana po uveljavitvi ZFPPIPP-A. 2 Tožena stranka se je v pritožbi sklicevala še na nekatere druge odločbe US RS, v katerih pa situacija sploh ni enaka obravnavani, zato se pritožbeno sodišče do njih posebej oziroma konkretneje ne bo opredeljevalo. V odgovoru na pritožbo pa je tožeča stranka opozorila, da je US RS v eni od teh zadev že izdalo odločbo, in sicer U-I-56/17-20 z dne 4. 4. 2019 (po vložitvi obravnavane pritožbe), s katero je odločilo, da tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP-G, ki je podaljšal upoštevno obdobje v postopku odpusta obveznosti, ni v neskladju z Ustavo. 3 Enako stališče je bilo zavzeto tudi že v sodni praksi, in sicer v sodbi VSL I Cpg 837/2018 z dne 7. 3. 2019, v kateri se je višje sodišče opredelilo do ustavne skladnosti drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G in zavzelo stališče, da določitev daljšega obdobja za izpodbijanje pravnih dejanj za stečaje, ki se začnejo po uveljavitvi novele, ne deluje retroaktivno in ne posega v pravice pogodbenih strank, ki naj bi ob sklenitvi posla upravičeno pričakovale, da se pogoji izpodbijanja ne bodo spremenili. Spremenjeno pravilo o daljšem izpodbojnem obdobju 5 let ne učinkuje za nazaj, temveč za naprej. Velja le za tiste stečajne postopke, ki so se začeli po uveljavitvi novele. Zoper navedeno sodbo je bila s sklepom VS RS II DoR 286/2019 z dne 5. 9. 2019 dopuščena revizija glede vprašanja: »Ali je določilo drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G, kjer določa, da se spremenjeni 391. člen ZFPPIPP uporablja tudi za pravne posle in pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik z ožje povezanimi sklenil ali izvedel pred 26. 4. 2013, skladno z Ustavo RS?« V času odločanja o obravnavani pritožbi VS RS o reviziji še ni odločilo.