Jedro

Zaradi takšnih nasprotujočih si in nejasnih razlogov sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. S tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek v višini 6.307,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2003 do plačila (1. točka izreka sodbe). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni stroške postopka v znesku 1.424,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov na prvi in drugi stopnji s pripadajočimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stališču sodišča glede skupnega namena v zvezi z načinom plačila kupnine ob sklenitvi pogodbe pritrjuje v pretežnem delu. Ne strinja pa se s sodiščem, da je bil skupni namen pravdnih strank tudi dogovor o delnem plačilu kupnine preko tretjega, ne da bi prejemki iz naslova plač predstavljali plačilo za opravljeno delo. S takim zaključkom se ne strinja iz več razlogov. Prvič zato, ker se tožnik s pogodbenim določilom 5.1.4. pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža ni odpovedal plači za delo, ki ga bo opravljal pri družbi X, ampak je pristal na to, da se kupnina, določena s pogodbo, zmanjša za bruto plače, ki jih bo prejemal v času od 1. 1. 2002 do upokojitve. Da je bil prav to skupni namen je zaključiti tudi na podlagi tožnikove ponudbe za prodajo poslovnega deleža, kjer je pod prodajnimi pogoji navedel možnost zaposlitve s poračunavanjem plačila deležev in dogovorjeno zaposlitvijo do 30. 9. 2003; nadalje dejstva, da je tožnik do upokojitve mesečno prejemal bruto plačo ter nenazadnje tudi na podlagi tožnikove izpovedbe, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da se del kupnine poravna skozi plače. Sodišče je torej napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da se je tožnik v bodoče enostransko odpovedal plačilu za opravljeno delo. Treba je poudariti, da X sploh ni bila pogodbena stranka, zaradi česar se tožnik v razmerju od nje s sporno pogodbo ni odpovedal nobeni pravici iz naslova delovnega razmerja. Pravici iz delovnega razmerja se lahko delavec odpove le nasproti delodajalcu. Prav redno prejemanje plače pa jasno kaže na to, da se tožnik v razmerju do delodajalca ni odpovedal nobeni pravici iz delovnega razmerja, ampak se je s tožencem dogovoril, da se kupnina za poslovni delež zmanjša za bruto znesek prejetih plač v času od 1. 1. 2002 do upokojitve. Tak dogovor pa še ne pomeni, da se je tožnik z njim odpovedal plačilu za svoje delo, temveč velja nasprotno. Sporno pogodbeno določilo tako ni nično, ampak je izraz temeljnega načela obligacijskega prava, po katerem udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja. Dogovor med pogodbenima strankama, ki nista v odnosu delodajalec - delavec, po katerem se kupnina poračuna z bruto plačami, ne nasprotuje ustavi niti kogentnim predpisom niti moralnim načelom. Poleg tega ni mogoče za presojo morebitne ničnosti spornega določila uporabiti kogentnih določb Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), saj ta v času sklenitve pogodbe še ni veljal. ZDR se povrh tega uporablja za delovna razmerja, med tem ko gre v tej zadevi za klasično obligacijsko razmerje. Glede na to, da ni moč uporabiti v dani zadevi zakonodaje, ki ureja delovna razmerja, pa to pomeni, da bi bilo sporno pogodbeno določilo veljavno tudi v primeru, da bi bil skupni namen pravdnih strank, da bodo izplačila plač dejansko predstavlja tudi plačilo sorazmernega dela kupnine. Tak skupni namen je lahko izraz načela prostega urejanja obligacijskih razmerij, pri čemer je bil tak dogovor v interesu tožnika, ki ga je tudi predlagal. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje poskušalo razložiti vsebino spornega določila 5.1.4. točke pogodbe o prodaji poslovnega deleža v družbi X d.o.o. z dne 21. 12. 2001, s katero je tožnik prodal tožencu svoj poslovni delež v omenjeni družbi. Po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jezikovna razlaga navedenega pogodbenega določila ni logična, je skladno z 2. odstavkom 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ugotavljalo skupni namen pogodbenih strank. Na podlagi izvedenih dokazov je nato zaključilo, da je bil med drugim skupni namen pravdnih strank v zvezi z načinom plačila kupnine po pogodbi z dne 21. 12. 2001 tudi ta, da bodo izplačila, ki bodo v času od 1. 1. 2002 pa do 30. 9. 2003 opravljena tožniku s strani družbe X d.o.o., dejansko predstavljala plačilo sorazmernega dela kupnine, ki jo toženec dolguje iz naslova pogodbe z dne 21. 12. 2001, in ne plačila za opravljeno delo. Ob upoštevanju, da se pravici do plačila za delo ni mogoče odpovedati, na kar pa je tožnik s podpisom pogodbe z dne 21. 12. 2001 po mnenju sodišča prve stopnje dejansko pristal, pa je sodišče prve stopnje sprejelo naslednji dejanski zaključek, da so plačila, ki jih je tožnik v času od 1. 1. 2002 pa do 30. 9. 2003 prejemal s strani delodajalca, dejansko predstavljala plačilo za opravljeno delo. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa je po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju s prvotno ugotovitvijo o tem, kakšen je bil skupen namen pogodbenih strank (da plačila predstavljajo kupnino in ne plače). Zaradi takšnih nasprotujočih si in nejasnih razlogov sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. S tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Zaradi navedene kršitve, ki jo glede na njeno naravo ne more pritožbeno sodišče samo odpraviti, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje navedeno pomanjkljivost odpraviti, pri čemer naj upošteva, da sodišče ne more nadomeščati volje strank. Kar pomeni, da v primeru, da bo sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo, da je bil skupni namen pravdnih strank, da predstavljajo izplačila tožniku s strani X d.o.o. kupnino, teh izplačil ne bo smelo šteti kot plačila za opravljeno delo, pa čeprav je dogovor, s katerim se delavec odpove plačilu za delo, ničen.

Ne glede na to, da je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti že iz zgoraj navedenega razloga, pa pritožbeno sodišče še opozarja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil skupni namen pogodbenih strank, da bodo izplačila, opravljena tožniku od 1. 1. 2002 do 30. 9. 2003 s strani X d.o.o., dejansko predstavljala plačilo sorazmernega dela kupnine in ne plačila za opravljeno delo, vprašljiv. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je štelo kot prepričljivejšo izpoved toženca, zaradi česar je sledilo njegovim navedbam o vsebini določbe točke 5.1.4. pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža. Vendar pa je nato naredilo drugačen zaključek od trditev toženca, saj toženec nikoli ni trdil, da je bilo dogovorjeno, da tožnik ne bo prejemal plače oziroma da se je odpovedal pravici do plače. Če bi sodišče prve stopnje dejansko sledilo trditvam toženca (glej navedbe toženca na list. št. 34) in če bi zapisano besedilo sporne določbe smiselno razlagalo, bi po presoji pritožbenega sodišča lahko kvečjemu zaključilo, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnik prejemal plačilo za opravljeno delo pri X d.o.o., da pa se kupnina po pogodbi zmanjša za skupen znesek bruto plač, ki bodo tožniku pripadale v spornem obdobju iz naslova zaposlitve pri X d.o.o.. Takšen namen bi bil tudi logičen, glede na to, da je toženec, kateremu je sodišče prve stopnje verjelo, izpovedal, da sta se s tožnikom dogovorila, da bo ostal pri X d.o.o. zaposlen do izpolnitve pogojev za upokojitev, in da je tožnik sam ponudil možnost zaposlitve „s poračunavanjem plačila deležev“ (priloga B9).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165.člena ZPP.